Moralna razgradnja Slovenije in Evrope

Bil sem zraven, ko se je v času korone minister za kulturo Vasko Simoniti prek zooma pogovarjal s takratno komisarko in podpredsednico Evropske komisije Vĕro Jourovo. Bilo je sredi največjih očitkov iz Bruslja, kako vlada Janeza Janše napada, grozi novinarjevem, kako je v Sloveniji ogrožena medijska svoboda, demokracija in nasploh vladavina prava.

Ko je minister Jourovo vprašal, kateri slovenski novinar je bil napaden, ni vedela odgovora; ko je vprašal, kateri novinar je v zaporu, ni vedela odgovora; ko je vprašal, kateri novinar je zaradi vlade izgubil službo, ni vedela odgovora. In ko ji je minister pojasnil, da edini novinar, ki je bil v samostojni Sloveniji brutalno fizično napaden, sedi zraven njega, Jourová ni rekla nič. Nato je Simoniti odgovoril na vse očitke in njena vprašanja, vendar so to v letnem poročilu ignorirali.

V silnem medijskem cunamiju so tudi na ministrstvo prihajali novinarji različnih svetovnih medijev. Sam sem razlagal naše videnje medijskega dogajanja novinarju nemške ZDF. Nato sem si ogledal prispevek: govorci, sami napadalci, obrambe niso dopustili. Meni niso namenili niti sekunde. Novinarji New York Timesa so sicer poslali novinarski vprašanja, na katera smo obširno odgovorili, vendar v prispevku o tem niti besede. Vse zahteve za pojasnjevanje ali naš popravek so bile zaman. Seznam je še dolg.

V Slovenijo je takrat z veliko pompa prihrumela delegacija evropske poslanke Sophie in ‘t Veld, ki bi nas postavila kar pred zid. Sama bi izbirala, kje, kdaj in kako se bo pogovarjala z ministrom – ni dovolila snemanja pogovora! −, zato je minister to furijo preprosto prezrl.
Bíla se je medijska vojna proti takratni vladi. Sodno razkritje počrnelega opomnika Juorove ob obisku ustavnega sodišča le potrjuje, kako organizirana je bila ta gonja. Juorová, ženska sporne preteklosti, je prišla pritiskat na Ustavno sodišče RS za uveljavitev spremembe zakona o RTV Slovenija, sodišče je temu sledilo, vse drugo je zgodovina: sledila je okupacija tega javnega zavoda. V proslavljanju opojne zmage je Golob rad kokodakal, kako so počistili z janšisti.

Ni več dvoma, da sta Acceto in Jourová dogovorno in grobo posegla v pravni red Slovenije in medijsko sfero, to je RTV Slovenija. Takrat sta odprla vrata za partijski prevzem in pristranost tega medija, uredniška avtonomija se je hitro zamenjala s politično lojalnostjo, ki se vsakodnevno kaže v izboru tem poročanja, manjši informacijski kakovosti, enostranskih informacijah, vse to seveda lahko odloči tudi volilni izid. To je tudi njihova namera. Ko ni kritičnega poročanja, ko je ponudba enostranska, ko dominantni mediji gonijo eno in isto, državljani ne dobimo celovite slike dogajanja in manipulirani na volitvah glasujejo za nesposobne nove obraze ali prebarvane stare modele.

RTV nam prek svojih oddaj, novinarjev in izborom sogovorcev iz politike in zunanjih komentatorjev sporoča, o čem in kako lahko mislimo. Olastninili so resnico, s filtriranimi informacijami pa v interesu Golobove vlade usmerjajo in oblikujejo javno mnenje. RTV Slovenija ob tej konstelaciji uredniških sil namesto medijskega nadzora nad oblastjo ohranja videz legitimnosti porazne Golobove vladavine in in si prizadeva, da z Golobovim manipuliranjem, populizmom in praznim govoričenjem, kako smo najboljši, kako nam vsi v Evropi zavidajo, dobi ljudstvo občutek resničnosti. Majhni uspehi so predstavljeni kot tisti, kar nam vsi zavidajo, namesto kritičnih presoj odločitev oblasti in razkrivanja Golobove nesposobnosti in laži dominantni mediji sodelujejo pri poplavi hvalisavosti in trivialnosti aktualne politike. RTV Slovenija je prva v nizu medijev, ki je Golobove laži povzdignila v vrlino.

Acceto in Jourová sta škodljivca. Posledic ne bo. Tako pač je. Moralne razgradnje Slovenije in Evrope ni več mogoče ustaviti.

Miro Petek