Dr. Noč: Zame je evtanazija umor!

O referendumu in zakonu o tako imenovani pomoči pri prostovoljnem končanju življenja in kakšno breme so vladajoči politiki s tem zakonom naložili zdravnikom, o izkušnjah z bolnimi in umirajočimi ter o tem, kaj je zanj dostojna smrt in kaj evtanazija, pa tudi o njegovem profesionalnem delu in ugotovitvah, kako (ne)zdravi smo Slovenci glede srčno-žilnih bolezni, kako sprejema etiketiranje vladajočih, da je zdravnik dvoživka, ter o zakonu o spremembah in dopolnitvah zakona o zdravstveni dejavnosti smo se pogovarjali z enim najuglednejših slovenskih kardiologov prof. dr. Markom Nočem.

Gospod Noč, za pogovor sva se dogovarjala ravno v času, ko smo izvedeli, da je zbrano dovolj podpisov za razpis referenduma o zakonu o tako imenovani pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Ste kot zdravnik zadovoljni s tem izidom? Rekli ste mi namreč, da čutite dolžnost, da nekaj poveste o tej žgoči temi …
Že skoraj 39 let delam na intenzivnem oddelku, kjer se vsak dan srečujeta življenje in smrt. Vso poklicno kariero sem se boril za človeško življenje in misel, da bi bolniku zavestno povzročil smrt ali pri tem sodeloval, mi je povsem tuja. Razpisa za vnovični referendum sem zato zelo vesel in upam, da bo tokrat dovolj časa za objektivno informiranje laične javnosti o tem, kaj bi tak zakon prinesel. Iskreno upam, da bodo ljudje tokrat poslušali zdravnike in ne politikov oziroma njihovih glasnikov.

Povejte našim bralcem, da bodo bolje razumeli, kakšno breme so vladajoči politiki s tem zakonom naložili zdravnikom?
Končanje življenja oziroma pomoč pri tem je povsem v nasprotju s Hipokratovo prisego, ki po mojem mnenju še vedno predstavlja enega izmed temeljev našega poklica. Tudi vse zdravniške organizacije in republiška komisija za medicinsko etiko so enotno proti temu zakonu. Take enotnosti med zdravniškimi organizacijami ne pomnim. In to pove vse. Poleg tega sem prepričan, da tak zakon ne bi usodno vplival le na medicino, ampak bi odprl “Pandorino skrinjico” sprememb, ki bi zamajale temelje slovenske družbe. Da ne govorim o mogočih zlorabah …

Se vam je že kdaj zgodilo, da bi kakšen od vaših pacientov oziroma bolnikov želel umreti?
Da bi kdo od mojih bolnikov res želel umreti, nisem nikoli začutil. Videl sem veliko bolnikov, ki so slutili, da se bliža konec. Mnogi so si želeli človeške topline, lepe besede, bližine tistih, ki so jih imeli radi. Morda še komu kaj naročiti, se za kaj opravičiti, kaj zgladiti … Mnogi si zaželijo tudi duhovnika. Tudi tisti, za katere sem mislil, da niso verni. In dober zdravnik se v tem obdobju bolnikovega življenja prelevi predvsem v čutečega sočloveka. Z medicinskega stališča pa v racionalnega zdravnika, ki ne izvaja brezupnih posegov, ampak predvsem skrbi za lajšanje bolečine, težkega dihanja in udobje bolnika. In seveda sočutno podpira in tolaži bolnikove svojce.

Kaj je za vas kot zdravnika dostojna smrt?
Včasih so ljudje umirali doma v krogu svojcev. To je bila veliko bolj humana smrt kot danes, ko večina bolnikov umre v bolnišnicah. Stran od najbližjih, praktično med tujimi ljudmi, pogosto priključena na številne aparature in uspavana s številnimi zdravili. Tak način umiranja, če temu lahko tako rečem, je poleg vsega pozitivnega v smislu daljšega in kvalitetnejšega življenja, prinesla sodobna medicina. Zdravniki s tem dobivamo dodatno nalogo, ki pa se je še premalo zavedamo in je včasih celo pomembnejša kot samo zdravljenje bolezni – da umiranje v bolnišnicah poskušamo narediti čim bolj naravno in človeško.

Evtanazija torej zagotovo ni dostojna smrt … Zagovorniki namreč trdijo točno to, da gre pri pomoči pri prostovoljnem končanju življenja za dostojen, neboleč konec.
Zame je evtanazija umor, pomoč pri prostovoljnem končanju življenja pa pomoč pri samomoru. Tak način obravnave hudo bolnih tudi ne zmanjšuje bistvenih problemov sodobne družbe, kot so odtujenost, osamljenost in pomanjkanje medgeneracijske solidarnosti, s čimer se vedno bolj srečujemo tudi v bolnišnicah.

Dr. Marko Noč

In kaj vladajočim predlagate namesto tega?
Naj država raje opravi osnovne dolžnosti do bolnikov. Obstaja kar dolg seznam in dovolj dela verjetno za več vladnih mandatov. Naj omenim le številne ljudi brez osebnega zdravnika, ki jim sploh omogoča vstop v zdravstveni sistem, trpljenje bolnikov v čakalnih vrstah za diagnostiko in zdravljenje, večdnevno ležanje in žal tudi umiranje na hodnikih urgence ob zaprtih bolnišničnih oddelkih zaradi pomankanja sestrskega kadra. Vsak dan tudi beremo o vse večji agoniji nekoč zelo dobro stoječih regionalnih bolnišnic in grožnjah z zapiranjem urgentnih centrov. Da sploh ne omenjam nezadostne paliativne oskrbe, pomanjkanja kapacitet negovalnih oddelkov, hospicev, pomoči bolnim in onemoglim na domu, problemov domov za starejše … In še bi lahko našteval. Zato je prav groteskno, da se politika ob obilici naraščajočih problemov v našem zdravstvu loti prav prostovoljnega končanja življenja.

Verjetno so zagovorniki omenjenega zakona brez srca …
Mislim, da niso brez srca. Branijo pač svoje prepričanje, ki pa po mojem mnenju izhaja iz pomanjkanja izkušenj z umirajočimi bolniki. V nasprotju z nami, zdravniki.

Mogoče veste, koliko ljudem ste kot interventni kardiolog in zdravnik v intenzivni enoti dobesedno rešili življenje?
Se jih je kar nekaj nabralo. A veselje ob rešenem življenju, ki se težko primerja s čim drugim, tudi danes, po skoraj 40 letih zdravniške prakse, ni nič manjše kot takrat, ko sem vstopal na to poklicno pot. Svoj poklic zato jemljem kot poseben privilegij in nagrado za vse ure ob knjigah in računalniku, noči brez spanca, vikende in praznike brez najbližjih … in tudi za vse težke trenutke, ko zdravljenje kljub najboljšim namenom in požrtvovalnosti ne gre v pravo smer.

Kako (ne)zdravi pa smo Slovenci glede srčno-žilnih bolezni?
Točnih številk sicer ne poznam, a mislim, da v Evropi zelo dobro kotiramo. Dober rezultat je posledica našega načina življenja, prehrane in razvite kardiovaskularne medicine, tako preventive kot zdravljenja. Upam, da tako tudi ostane. Kljub spremembam v našem zdravstvenem sistemu, ki se dogajajo in so po mojem mnenju škodljive.

Na spletni strani Medicorja je objavljen tudi intervju iz revije Utrip srca, kjer ste dejali, da s posegi dodajate življenje letom, ne pa leta življenju. Lahko na kratko razložite, kako to počnete?
Ta intervju se je nanašal na specifičen poseg, in sicer vstavitev srčne zaklopke prek žile (TAVI), kar bolniku prihrani klasično srčno operacijo. Poseg dokazano podaljša življenje in izboljša njegovo kvaliteto. Gre pa praviloma za starejše bolnike s povprečno starostjo okoli 80 let. V pogovorih z mnogimi bolniki sem videl, da si želijo predvsem kvalitetno preživeti preostanek življenja in ne nujno dočakati 100 let. Največ jim pomeni, da po posegu lahko spet normalno dihajo in so znova lahko telesno aktivni. Spomin se bolnice, stare več kot 90 let, ki je po posegu že po 14 dneh spet zaplavala v morju, čeprav smo ji dejali, da vsaj kak mesec še ne sme.

Iniciativa Glas ljudstva zdravnike pogosto žali z “dvoživkami”. (Foto: Bobo)

Vam leva vladajoča politika pravi, da ste zdravnik dvoživka. Kako to razumete in sprejemate?
Sprva sem bil žalosten, nato sem se zgražal nad to “ulično” terminologijo, zdaj pa se že nekaj časa zabavam. Taka terminologija največ pove o človeku, ki jo uporablja. Kaže namreč na njegov podcenjujoč odnos do zdravniškega dela in zaskrbljiv komunikacijski in intelektualni nivo. Uporabljajo jo nekateri politiki in posamezni aktivisti, ki brez ustrezne izobrazbe in poznavanja »ljubiteljsko« urejajo naše zdravstvo. Moje sporočilo zanje je že pred skoraj 200 leti lepo zapisal Prešeren: »Le čevlje sodi naj kopitar.«

Če se ustaviva še pri zakonu o spremembah in dopolnitvah zakona o zdravstveni dejavnosti. Je kakšna stvar v njem, ki ne pije vode, če se laično izrazim?
Glaven problem tega zakona je, da ne zasleduje cilja, da bi vsak bolnik ne glede na socialnoekonomski status dobil pravočasno in kvalitetno storitev, ki jo pokrije zavarovalnica, ki ji plačuje mesečni prispevek. V luči naraščajočih čakalnih vrst in vseh problemov v zdravstvu bi bilo zato potrebno, da zakon širi obseg javnih zdravstvenih storitev. A učinek bo zaradi nesmiselnega omejevanja dela zdravnikov v prostem času celo nasproten. Gre za prototip ideološkega zakona, ki utrjuje monopol državnih ustanov v sistemu javnega zdravstva in želi minimizirati vsakršno zasebno iniciativo, ki ji je del politike demagoško prilepil etiketo koristoljubja.

Kakšen je vaš nasvet?
Najprej je treba nehati zavajati javnost o privatizaciji medicine in ljudem jasno povedati, da je javni zdravstveni sistem definiran s plačnikom – Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), ki zbere naš davkoplačevalski denar, in ne z izvajalcem storitev, ki je lahko državni zavod ali zasebnik s pogodbo z ZZZS in ga imenujemo koncesionar. Bolniku zato pri njem ni treba plačati, saj storitev poravna ZZZS. Pri čistem zasebniku brez koncesije, ki torej ni del javne mreže, mora bolnik za storitev plačati iz lastnega žepa. Šele ko bodo razčiščeni ti pojmi in bomo vsi vedeli, o čem govorimo, lahko začnemo z reformami.

Kako vidite odnos med državnimi in zasebnimi izvajalci?
Med državnimi in zasebnimi izvajalci v sistemu javnega zdravstva vidim predvsem komplementarnost in sinergijo. Določene storitve bodo vedno v domeni državnega zdravstva, določene pa bo učinkoviteje lahko opravil zasebnik-koncesionar. Z odprtjem sistema javnega zdravstva za zasebni kapital bi lahko država brez dodatnih stroškov za proračun širila obseg javnozdravstvenih storitev, kar je še zlasti pomembno ob vse daljših čakalnih vrstah in agoniji vedno večjega števila državnih zdravstvenih ustanov.

Bi še kaj dodali?
Želim si sodoben model javnega zdravstva, kot ga poznam iz razvitih držav Zahodne Evrope. Namesto da bi pogledali čez Karavanke in preslikali ustrezne rešitve, mi raje znova izumljamo »toplo vodo«. In seveda, da bi v času predreferendumske kampanje več medijskega prostora dobili zdravniki in zdravniške organizacije, s čimer bi lahko bolj objektivno seznanili ljudi s tem, kaj bi prinesel zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.

Petra Janša