Mokra oprema Jana Rozmana. Iskanje bistva v nesmislih digitalnega sveta!

Nova predstava sodobnega plesalca Jana Rozmana z naslovom Mokra oprema je bila premierno uprizorjena v petek 17. oktobra v Dvorani Duše Počkaj v Cankarjevem domu.

Nova predstava sodobnega plesalca Jana Rozmana z naslovom Mokra oprema, ki je bila premierno uprizorjena v petek 17. oktobra v Dvorani Duše Počkaj v Cankarjevem domu, je gledališka manifestacija samouresničevanja preko ustvarjanja spletnih vsebin na različnih socialnih omrežij. S fragmentirano dramaturgijo, pri čemer prizori niso daljši od približno treh minut, doseže učinek drsanja po Instagramu, TikToku ali katerikoli drugi platformi sodobnega potrošnika. Ustvarjanje vsebin je v svojem rezultatu izginjanje vsebin, kot je razvidno iz predstave je biznis ‘content makinga’ zašel v slepo ulico izgubljene pozornosti.

Izpostavljene so vrednote, ki jih sodobni kapitalizem trži kot ključne za srečo in občutek zadovoljstva. Na koncu se vse zreducira na število sledilcev in višino profita, ki ga vplivnik ustvari. Avtorska predstava Jana Rozmana postavi v ospredje osebo kot spletno in z digitalnim prepleteno karikaturo. Zgradi lik Jana Rozmana, ki ga vodi predvsem želja po ugajanju. Stalna želja po osebni rasti in po tem, da bi bil iz dneva v dan le še malo boljši, fragmentira performerjevo samopodobo in pred gledalci razkrije shizofreno telo, ki ga nenadzorovani gibi razmetavajo po prostoru.

Mokra oprema oziroma v angleščini ‘wetware’ je izpeljanka iz besed ‘hardware’ in ‘software’ Termin opisuje mehanizme delovanja programske opreme, ki jih lahko najdemo tudi v centralnem živčevju v povezavi z umom in tvorjenjem misli. Telo in duha performerja na odru nadzorujejo algoritmi spletnih strani in ti s svojimi vsebinami usmerjajo njegove misli ter prilagajajo želje. S tem se približajo idejam Elona Muska in njegovega podjetja Neuralink, v katerem razvija računalniške sisteme, ki bi jih lahko vgradili v človeške možgane in tako ustvarili učinkovitejše in boljše posameznike. Predstava na svoj način to uresniči, a s precej manj spektakularnim izidom. Rezultat visokih pričakovanj brez konkretnega cilja in ob stalnem pritisku, želji po tem, da smo vedno malo boljši, na koncu privede do razcefrane osebe brez jasne identitete.

Vsaka performerjeva gesta, vsak zvok, vsak gib in vsak spodrsljaj je spremenjen v nastop. Neustavljiva želja po tem, da bi nas zabaval, včasih izpade nerodno, drugič komično, spet tretjič dolgočasno. Podobno kot pri klovnih, se tudi v prezenci sodobnega klovna socialnih omrežij zrcalita žalost in obsojenost na neuspeh. Klovnovski je vsak nov poraz, ki pa sproži smeh. Vzporednice s klovni so prisotne tudi v samem besedilu, pa tudi v kostumu in repetitivni menjavi lasulj. Kostumi so delo Andreja Vrhovnika. Želja po ugajanju torej iz Jana ustvari klovna, želja po sreči pa podžge potrošništvo, ki ga usmerjajo pametni zasloni.

Kritika sodobnega kapitalizma, ki z drobljenjem pozornosti ustvarja idealnega potrošnika, je v predstavi izpostavljena tudi zelo neposredno. Agresivni spletni oglasi za neverjetne popuste se uresničijo tudi v naročilu nepotrebne plastike, ki jo dostavijo kar na oder. Stalno piskanje telefona, da je prišlo novo sporočilo, se ujame tudi z dostavo nizkocenovnega blaga. V vlogi dostavljalca se na hitro pojavi Miha Možina, sicer avtor videa in laserja. Prav laserski učinki nastopijo kot soigralec, ki omejuje in reže prostor ter v njem ustvarja prej nevidne oblike. Drugi pomembni soplesalec pa je mikser, saj s svojim avtomatskim proženjem dodatno začini odrsko dogajanje.

Minimalistična scenografija (delo Dana Pikala) vključuje samo to, kar nastopajoči potrebuje. Nasičenost z informacijami, kratkimi video posnetki, nasmeški, srčki in všečki je domena spletne prezence, ki v predstavi nosi obliko videa skupaj z lučjo, avtor katere je Aljaž Zaletel. Dodatno pa ga podpre še zvočna nasičenost, kar je prispevala Veronika Černe. Besedilo, ki je nastalo v sodelovanju Jana in Metoda Zupana, je prav tako kot gib razdrobljeno in pogosto brez smisla ali jasnega zaključka. Prav tako kot jezik interneta, saj je poln besed brez vsebine. Na trenutke se besede sestavijo v komične vložke stand-upa ter se običajno začnejo takole: A že poznate tisto, ali pa: Ste že slišali to. Sledi pa včasih tišina, včasih mlaskanje, včasih pa bolj ali manj posrečena šala.

(foto: Asiana Jurca Avci)

Zgodba sodobnega klovna v prevelikih in lažnih čevljih brez podplata je v svojem bistvu precej žalostna. Čeprav je predstava prežeta s smehom in se že v svojem opisu definira kot komični stand-up, je ideologija, v katero smo ujeti sodobni uporabniki interneta, precej bolj tragična. Samoironičen pristop avtorja ne skriva svoje nesreče v tem, da nikoli ne najde miru. Iz minute v minuto menjava vloge in išče tisto pravo, ki bi zadovoljila vseh petsto tisoč sledilcev ali pa vsaj gledalce v občinstvu. Na tej misiji je nenehno na distanci, hoče torej najti svoj izraz, a ga ne zna iskati drugače kot v nastopaških točkah, ki nosijo v sebi tragiko klovna. In prav tu je iskati smisel in sporočilo uprizoritve, saj spregovori o tem, da smo zaradi vseh naprav, ki nas obdajajo, izgubili možnost stika s seboj. Če vse postane nastop, zgolj zaradi nastopa samega, kam odide vsebina?