Mojčin svetel pogled na svet

»Najprej sem se zaljubila v pisanje, šele potem sem začela prevajati oz. sem se odločila za prevajalske vode,« je v nabito polni openski Librarni zaupala domačinka, prevajalka po poklicu in po novem tudi pisateljica Mojca Petaros. V četrtek je v knjigarni predstavila svoj knjižni prvenec, zbirko kratkih zgodb Nočem več biti nevidna, ki je pravkar izšla pri založbi Mladika in jo je grafično oblikoval Rado Jagodic; spremno besedo je napisala Anja Mugerli. V pogovoru z založnico Nadio Roncelli in ilustratorko, prijateljico Petro Debelis, je Mojca Petaros priznala, da je v prvi vrsti strastna bralka, kar je predpogoj za pisanje in prevajanje. Za kratke zgodbe se je odločila, ker ima ogromno idej in bujno domišljijo - taka oblika pisanja pa ji dopušča raznolikost.

Zbirko sestavlja dvajset kratkih zgodb s petimi ilustracijami. V njih prebivajo raznoliki junaki iz različnih družbenih in narodnostnih okolij, tako kot so različne tudi tematike, ki se jih avtorica zgodb, ki so nastajale več let, loteva. Vezno nit je Nadja Roncelli poiskala med protagonisti - mlajšimi ljudmi, ki radi potujejo, se premikajo, navezujejo prijateljstva, ki jih ne strašijo razlike in razdalje, ki se soočajo s kompleksnostjo današnjega sveta in se ne čudijo drugačnosti.

Vse zgodbe so svetle slike, iz katerih veje zaupanje v življenje, sočutje do bližnjega, sončnost in želja po sobivanju. Pisava je sočna in tekoča, z narečnimi posebnostmi, da zadiši tudi po Trstu in Primorju.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.