Modra skrivnost: kaj v resnici pojejo v pesmi Blue skupine Eiffel 65?

Ob koncu devetdesetih je iz radijskih sprejemnikov in zvočnikov klubov po vsem svetu donela pesem z nalezljivo melodijo, elektronskim ritmom in nerazumljivim refrenom. Blue (Da Ba Dee) je postala eden največjih hitov leta 1999 in zaščitni znak italijanske skupine Eiffel 65. Toda tudi več kot dve desetletji pozneje se poslušalci še vedno sprašujejo isto stvar: kaj pravzaprav pojejo?

Kitara

Pesem, ki je očarala svet in zmedla poslušalce

Pesem, ki je prodala več milijonov izvodov in osvojila lestvice v več kot 20 državah, je pustila pečat zaradi refrena, ki zveni kot “da ba dee da ba daa”. Na tisoče ljudi po vsem svetu je ob poslušanju pesmi slišalo nekaj povsem drugega – nekateri celo stavke, ki so imeli popolnoma drugačen pomen.

Množična zmota: “If I was green I would die”

Za mnoge poslušalce, zlasti angleško govoreče, je bilo besedilo refrena razumljeno kot “If I was green I would die” – če bi bil zelen, bi umrl. Ta razlaga je postala tako razširjena, da so se o njej širile šale, memi in celo teorije, kaj naj bi pomenila ta skrivnostna vrstica. Nekateri so šli tako daleč, da so pesem interpretirali kot metaforo za osamljenost, depresijo ali izključenost iz družbe. V resnici pa so si poslušalci zgolj narobe razlagali zloge.

Člani skupine Eiffel 65 so morali večkrat javno pojasnjevati, da se v refrenu ne skriva noben skriti pomen in da besedilo v resnici sledi logiki, ki jo je ustvaril pevec in tekstopisec Jeffrey Jey: “I’m blue da ba dee da ba daa”.

Kaj pomenijo besede, ki jih ni?

Jeffrey Jey je v intervjujih večkrat poudaril, da gre pri refrenu za namerno uporabo nesmiselnih zlogov, ki ustvarjajo melodično ponavljanje. Niso želeli pesmi preveč obtežiti z vsebino, temveč so pustili prostor za občutek. Tako kot v džezu ali scatu tudi tu besede niso bile namenjene dobesednemu razumevanju, ampak ustvarjanju razpoloženja.

Zlogi “da ba dee da ba daa” so del elektronskega pop izraza, ki je v tistem času že bil prisoten v žanrih eurodance in house glasbe. Uporaba ritmičnih, ponavljajočih se nesmiselnih zlogov je bila način, da pesem ostane univerzalno razumljiva, ne glede na jezik.

Besedilo pesmi ni veselo, čeprav zveni tako

Čeprav refren zveni sproščeno in optimistično, je pesem v resnici precej bolj melanholična. V kiticah se lik opisuje kot oseba, ki živi v modrem svetu – od hiše do avtomobila in čustev. Vse okoli njega je modro, ker je sam modre volje. Barva modre tu ne pomeni samo najljubše barve, temveč tudi simbolizira osamljenost in odtujenost.

Pesem ni klasična dance himna veselja in zabave, ampak precej bolj osebna izpoved o identiteti in samoti. Prav ta razlika med ritmom in vsebino je razlog, da je pesem postala tako zapomnljiva. Človek ob njej pleše, hkrati pa se v njem nekaj zgane.

Zakaj nas pesem še vedno zmede?

Ljudje pogosto slišijo besedila pesmi napačno – pojav ima celo svoje ime: mondegreen. Gre za slušno iluzijo, pri kateri možgani samodejno sestavijo znane besede iz slišanih zlogov, tudi če te niso bile izgovorjene. To se še posebej rado zgodi pri pesmih, kjer so besede odpeti s poudarkom, popačeno intonacijo ali skozi zvočne efekte, kot je vokoder.

V primeru pesmi Blue je bil učinek še močnejši zaradi uporabe elektronike, ki glasu doda robotski prizvok. Ta učinek je v devetdesetih postal značilen za celotno zvrst, v kateri so ustvarjali Eiffel 65, a hkrati povzročil številne napačne interpretacije besedil.

Legendarni refren in kulturni vpliv

Refren pesmi Blue je postal kulten. Poleg klubske popularnosti je pesem doživela nov val slave prek socialnih omrežij in memov. Na TikToku, YouTubu in Instagramu ljudje še vedno razpravljajo o tem, kaj pesem v resnici pomeni, parodirajo napačno razumljeno besedilo ali ustvarjajo nostalgične objave iz otroštva.

Zdi se, da pesem prehaja meje glasbe in postaja fenomen pop kulture. Vsakdo, ki jo sliši, se slej ko prej vpraša: »Kaj pa, če v refrenu res pojejo o tem, da bi umrl, če bi bil zelen?« Prav zaradi te dvoumnosti pesem še vedno živi.

Kaj pravijo strokovnjaki za glasbo?

Glasbeni kritiki se strinjajo, da gre za primer pesmi, ki uspešno združuje površinski užitek in globljo sporočilnost. Uporaba barve kot simbolike, popačenega glasu kot umetniškega sredstva in nejasnega refrena kot odprtega prostora za interpretacijo je ustvarila pop mojstrovino.

Pesem je postala del učnega gradiva na nekaterih glasbenih akademijah, kjer jo analizirajo kot primer kombinacije zvočne inovacije in preproste pop strukture. Skladba je enostavna, a obenem natančno zasnovana.

Tudi generacija Z se ji ne more upreti

Mlajša generacija, ki pesmi ni poslušala ob njenem izidu, jo danes odkriva na novo. Večkrat se pojavi v ozadju viralnih videoposnetkov ali kot osnova za remikse. Oživela je v številnih elektronskih priredbah in celo v kontekstu videoiger ter animacij.

Zanimanje za pesem kaže, da glasba, ki vsebuje nekaj skrivnostnega in neizgovorljivega, ostaja aktualna. Prav v tem tiči njen čar – poslušalec se vanjo ujame in ji poskuša priti do dna, ne da bi jo zares razvozlal.

Objava Modra skrivnost: kaj v resnici pojejo v pesmi Blue skupine Eiffel 65? se je pojavila na Vse za moj dan.