2 hours ago
20
V naslednjih dneh smo nadaljevali z zbijanjem plasti zemlje. Plasti so se nalagale, opaž se je dvigal, dokler nismo dosegli zadnje višine, ki smo jo določili glede na sosednji zid. Proti koncu smo plasti do začrtane črte že odštevali: še tri, še dve, še ena!
Gradnja zidu iz zbite zemlje je na prvi pogled videti dolgotrajna in naporna, vendar postane ob skupinskem delu nekaj posebnega. Kot je v zadnjem skupnem večernem krogu povedala udeleženka Sinja, ki je bila v Dobravi že tretjič: »Za vsako plast zidu, ki jo vidimo na paviljonih, lahko rečemo, da jo je naredil ta ali oni človek.«
Celoten Park preročišč je skupno delo vseh udeležencev delavnic. V šestih sezonah, od leta 2021, se je njihovo število približalo dvestotim.
Delo v skupini gradnjo z zemljo pravzaprav olajša. Med zbijanjem smo se izmenjevali, zato nismo imeli občutka, da je proces prenaporen; s skupnimi močmi se je zdelo, da zid nastaja hitro. Morda pravo vprašanje sodobnega individualiziranega sveta ni, kako bi takšno delo opravili hitreje, temveč kako zbrati ljudi, da bi pri njem sodelovali.
Poletni šoli Thinking Hands in gradnji z zemljo je ta teden uspelo prav to.
Zemlja ima poseben čar. Izkopati jo je mogoče neposredno na lokaciji, kakovostna ilovica pa je lahko osnova za mešanico za zbijanje, ilovnati omet ali ilovnato malto. Delo z zemljo je prijetno, saj gre za naraven in zdrav material, pri rokovanju z njim pa zaščita rok pravzaprav ni potrebna. Neposredni stik z materialom je pomemben del izkušnje: zemljo spoznavamo z dlanmi, skozi njeno težo, vlažnost, strukturo in odziv na udarce.
Tako proces kot končni izdelek ustvarjata poseben, prizemljen, a hkrati nekoliko mističen občutek, ki ga umetni materiali nimajo.
Matevž Granda, ki nas je vodil skozi celoten proces priprave materiala in zbijanja zidu, pravi, da je odpiranje opaža tudi po vseh doslej zgrajenih zidovih zanj še vedno poseben trenutek. V četrtek zvečer, ko smo vrh zidu izravnali z ilovnato malto, smo skupaj odstranili opažne plošče. Za njimi se je pokazala sveža zemeljska stena – plast za plastjo materializirano delo udeležencev letošnje poletne šole.
Ta trenutek je zaznamoval tudi konec dvotedenske mednarodne poletne šole Thinking Hands. Neposredna izkušnja dela z lesom in zemljo ter poseganja v obstoječe strukture je mladim arhitektom in oblikovalcem dva tedna odpirala nove perspektive in spodbujala razmislek o materialih, gradnji ter odgovornosti arhitekture.
Od začetka do konca poletne šole je v Dobravi pri Škocjanu nastajal prostor učenja in izmenjave, predvsem pa skupnost. Tako kot zemeljski zid je tudi ta nastajala počasi – plast za plastjo, z delom številnih rok.
Od začetka do konca poletne šole je v Dobravi pri Škocjanu nastajal prostor učenja in izmenjave, predvsem pa skupnost. Tako kot zemeljski zid je tudi ta nastajala počasi – plast za plastjo, z delom številnih rok, odprtim pogovorom in kritičnim razmislekom o tem, kako, iz česa in za koga gradimo.
Napisala: Nina Dolar
Foto: Nina Dolar
English (US)