#kritika: Neznosna bližina možnosti

Arhitektura je kulturno dejanje, je nekoč zapisal Edvard Ravnikar. Spomeniki pa so nekakšen kulturni koncentrat: družbeno stanje povzamejo na majhni površini, vendar v zelo zgoščeni obliki. Pogosto povedo celo manj o dogodku ali osebi, ki ju slavijo, kot o času in družbi, ki sta jih postavila.

Spomeniki so v Sloveniji že dolgo polje ideološkega boja. To je posledica dejstva, da je kultura pri nas – tudi zaradi kompleksne zgodovine – pretežno politično instrumentalizirana. In to ne glede na to, s katere strani prihaja pobuda.

Po zaključenem natečaju za Spomenik slovenske osamosvojitve v času prejšnje vlade zdaj, pod novo oblastjo, ponovno dobivamo samostojni Muzej slovenske osamosvojitve. Prejšnja vlada ga je leta 2023 združila z Muzejem novejše zgodovine Slovenije v Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije, sedanja pa ga je junija letos znova ustanovila kot samostojni javni zavod.

Obe spominski gesti – spomenik in muzej – izražata različna razumevanja zgodovine, države in kulture. Predvsem pa jasno odsevata polarizirani čas, v katerem živimo.

Pred meseci smo dobili rezultate natečaja za Spomenik slovenske osamosvojitve. Pri obeležju dogodka, ki je temeljito spremenil našo družbeno, politično in prostorsko identiteto, bi po petintridesetih letih samostojnosti lahko pričakovali sodobno, samozavestno in premišljeno prostorsko gesto.

Natečajna naloga je razkrila precej drugačno razumevanje spomenika. Namesto z vprašanjem, kako v prostoru izraziti pomen nastanka lastne države, se je ukvarjala predvsem s tem, kako naj se poseg čim bolj prilagodi obstoječemu stanju. Vanjo so stlačili celo »reševanje superbloka«, medtem ko je bila površina, namenjena samemu spomeniku, omejena na območje velikosti približno dva krat dva metra – na zemljišču, ki je v lasti hrvaške družbe.

Največja težava natečaja zato ni toliko v izbrani rešitvi kot v sami natečajni nalogi. Zakaj je komisija številnih eminentnih strokovnjakov, ki je imela za pripravo naloge na voljo dve leti, oblikovala okvir, znotraj katerega je bilo skoraj nemogoče ustvariti dovolj močno simbolno gesto?

V tem smislu je simptomatična tudi zmagovalna rešitev. Njena najbolj prepoznavna poteza ni umeščena na ozko območje, namenjeno spomeniku, temveč poseže v širši prostor trga in spremeni njegovo tlakovanje. Prav s tem nehote razkrije, da osnovni okvir natečaja ni omogočal dovolj prepričljivega odgovora.

Namesto jasnega prostorskega poudarka in znamenja državnosti dobimo subtilen svetlobni vzorec v tleh. Kot prostorska intervencija je lahko zanimiv, vendar je kot odgovor na vprašanje, kako obeležiti rojstvo države, simbolno manj prepričljiv.

Prostor, ki ga ustvarjamo, vedno govori tudi o tem, česa ne zmoremo.

Spomenik osamosvojitve za zdaj ostaja neizveden. Kako močna in celo spravna gesta bi bila, če bi prejšnja vlada projekt zmogla pripeljati od natečaja do uresničitve. Izvedba spomenika bi pomenila simbolni presežek političnega pola na področju, na katerem si zasluge praviloma lasti druga stran. Namesto po takšni gesti si bomo prejšnjo oblast lažje zapomnili po ukinitvi oziroma združitvi Muzeja slovenske osamosvojitve.

Tudi pri muzeju je bila zamujena priložnost. Namesto da bi obstoječe nastavke strokovno, vsebinsko in oblikovalsko izboljšali ter jih odprli različnim interpretacijam osamosvojitve, je bila izbrana administrativna rešitev združitve. Utemeljitev je poudarjala, da osamosvojitve ni mogoče razumeti kot izolirane točke v času, saj izhaja iz daljših zgodovinskih procesov, med drugim iz narodnoosvobodilnega boja in demokratizacije.

Takšna zgodovinska širina je seveda potrebna. Toda širši kontekst sam po sebi še ni razlog, da osamosvojitev ne bi mogla imeti lastne, jasno artikulirane muzejske institucije. Muzej vendar ni nujno svetišče ene same razlage. Lahko je prostor soočenja različnih pogledov, pričevanj in izkušenj.

Sedanja vlada se je ponovne ustanovitve muzeja lotila nemudoma. Toda tudi način njegovega vzpostavljanja za zdaj ne kaže, da bi presegli logiko kulturnega boja. To se kaže tako v izbiri lokacije kot v kadrovskih odločitvah.

Kot da bi bila vsa slovenska kultura omejena na nekaj vedno istih obrazov, urednikov, novinarjev, režiserjev in scenaristov. Na eni in na drugi strani se pojavljajo ljudje iz dveh monotonih in monolitnih svetov, ki se med seboj skoraj nikoli ne srečata. Vsaka nova oblast zamenja institucije, imena in interpretacije, namesto da bi gradila na strokovnosti, kontinuiteti in odprtem dialogu.

Država tako izmenično ustanavlja in združuje muzeje, namenjene lastni državnosti. Enkrat naj bi bila osamosvojitev samostojen zgodovinski prelom, drugič predvsem nadaljevanje prejšnjih procesov. Namesto muzeja, ki bi zmogel vzdržati kompleksnost obeh pogledov, dobivamo institucijo, katere obstoj je odvisen od vsakokratne politične večine.

A morda spomenik naši družbi že imamo. Celo nekakšen antispomenik – večji in pretresljivejši od marsikaterega načrtovanega obeležja.

Ta spomenik je prav naša nezmožnost, da bi postavili prepričljiv spomenik in oblikovali stabilen, strokoven ter odprt muzej osamosvojitve.

Njegov prostor je širše središče Ljubljane: izpraznjeni Maximarket v hrvaški lasti, gradbišče Drame, desetletja pričakovani NUK 2 in nekoliko naprej nova železniška postaja, ki bolj kot sodobna vrata v prestolnico spominja na infrastrukturo za tovorni promet.

Vse to so drobci istega spomenika: spomenika družbi, ki ima znanje, ljudi, denar in priložnosti, vendar jih vedno znova izčrpava v kulturnih bojih, postopkih in medsebojnem izključevanju.

Dobrodošli v muzeju neznosne bližine možnosti.

V njem si na poti stojimo predvsem sami.

Nina Granda