Milan Tomašik pred gostovanjem Krakow Dance Theatra v Mariboru in Ljubljani. Medsebojna kemija med plesalci pa je ključna!

1 week ago 10

ARTICLE AD BOX

V torek, 12. 11. v Mariboru in v četrtek, 14. 11. v Ljubljani vabljeni na premiero predstave Treatise, ki jo je koreografiral Milan Tomašik za Krakow Dance Theatre.

Dragi Milan, pozdravljen in tale november bo kar v znamenju tvoje koreografske in plesne ustvarjalnosti. Kar dvakrat in sicer v Ljubljano v Staro Elektrarno in Maribor na 2. gimnazijo prihajaš okrepljen z ekipo Krakow Dance Theatre in predstavo, ki si jo koreografiral za njih Treatise, ki je doživela premiero na Poljskem sredi marca. Če rečeva, da gre za predstavo sodobnega plesa bo najbrž zelo skopa oznaka. Nam malo bolje razložiš tematiko in stil predstave?
Osrednja ideja je grafična partitura Treatise Corneliusa Cardewa, ustvarjena med leti 1963 in 1967. Grafični ‘score’ je bil primarno namenjen glasbenikom, saj je bil Cardew sam glasbenik in skladatelj. Ko sem prvič zagledal to partituro, sem vedel, da ponuja ogromen koreografski potencial, saj je precej obsežna: 193 strani simbolov, črt in različnih geometrijskih ter abstraktnih oblik. Za Treatise sem se odločil na magistrskem študiju na Alma Mater Europaea. Študij mi je po eni strani omogočil dovolj časa za temeljito raziskavo, kar mi je dalo možnost preizkusiti, kaj vse je mogoče, relevantno in intrigantno za koreografsko delo, saj sem se z grafično partituro v svojem koreografskem delu soočil prvič. Rezultat študija je kombinacija improviziranega materiala skupaj z določenim, tako na ravni ustvarjanja gibalnega materiala kot kompozicijskih rešitev. Pri delu na povabilo (commissioned work) si seveda ne bi upal pustiti stvari odprte, saj nisem poznal plesalcev in ekipe; poleg tega pri povabilih v tujino običajno ni na voljo veliko časa. Zato je predstava Treatise za Krakow Dance Theater povsem drugačna od študijske-magistrske. Izhodišče in navdih sta sicer enaka – vendar gre za dva različna rezultata.

Kaj te je tako pritegnilo pri grafični notaciji, da si iz tega naredil plesno predstavo?
Kot prvo, ali je sploh mogoče ustvariti plesno predstavo, ki bo dovolj zanimiva in intrigantna, ne le zame, temveč tudi za plesalce in ustvarjalce. Tisti, ki poznajo moj način dela, vedo, da v veliki meri izhajam iz individualnih predlogov, medsebojna kemija med plesalci pa je ključna, saj v veliki meri določa gibalno govorico predstave. Drugi izziv je koreografski: do katere mere naj bom dobeseden ali abstrakten? Po eni strani me ilustrativnost ne zanima (saj lahko postane predvidljiva in posledično dolgočasna), po drugi strani pa biti toliko abstrakten, da nihče od zunaj ne prepozna partiture, zame predstavlja skrajno aroganten in nespoštljiv odnos do samega dela, kar je nesprejemljivo. Cardew v svojem priročniku, ki ga je kasneje z odporom napisal zaradi založniških pritiskov, da pojasni interpretacijo svoje glasbe, poudarja dve stvari: ‘to be musical’ in ‘precision of judgement’. Z muzikalnostjo nimam posebnih težav (smeh), zato sem skozi celoten proces ustvarjanja nenehno razmišljal in reflektiral, ali delam prav. Tako na ravni mikrokompozicije, torej manjših kompozicijskih oblik, kot tudi večjih prizorov.

Je torej tvoj gib sledil notaciji ali obratno?
Seveda. Vse je izhajalo iz notacije. Način dela, ustvarjanje gibalnega materiala in kompozicijski postopki so se razvijali iz partiture, vendar na različne načine. Nekateri prizori so nastali le iz ene konkretne strani — na primer, zelo specifična in prepoznavna stran je 183. Drugje pa sem združil več strani v en prizor.

Navajeni smo te, da si bolj ali manj solist v predstavah, tokrat pa bo na odru skupina brez tebe. Kako drugačen je tvoj ‘odnos’ do koreografije, ki jo kreiraš zase oz. za skupino?
Po moji oceni to ne drži. Zadnja leta večinoma koreografiram za druge, res pa je, da se to dogaja v tujini, zato je moje koreografsko delo v Sloveniji morda manj opaženo. V zadnjih šestih letih uživam v koreografiranju za druge, saj mi to omogoča popolno osredotočenost na samo delo. Ne le s praktičnega vidika, ker za produkcijo skrbijo drugi, temveč predvsem z umetniškega vidika. Odločitve, rešitve, sama kompozicija predstave, refleksija procesa in vse, kar obdaja ustvarjalni proces, poteka hitreje, saj sproti vidim, kaj se dogaja pred mojimi očmi. To je precej drugače kot pri predstavah, kjer sem bil hkrati avtor in izvajalec, kar sem pogosto počel v preteklosti, zdaj pa me to ne zanima več. Izjema so le solo predstave, ki predstavljajo posebno kategorijo.

Po Ljubljani in Mariboru pa nas čakata še dve ponovitvi v Cankarjevem domu. S časovno distanco prihajajo Roke, ki me nikoli niso poznale. Bo solo predstava, ki je nastala skupaj s Charliem Brittainom kaj drugačna od premierske v februarju letos?
Ne, gre za popolnoma isto predstavo. Dolg premor se je zgodil zaradi moje zasedenosti ter usklajevanja datumov med ekipo, produkcijo in koproducentom. Lepo vabljeni vsi, ki še niste ujeli premiernega sklopa predstav, 20. in 21. novembra v Cankarjevem domu v Ljubljani.

Naša recenzentka Daliborka Podboj je med drugim zapisala: ‘… in se krivulja preteklosti na novo povezuje s krivuljo sedanjika in bodočnosti’. Kako doživljaš kot umetnik to minljivost časa?
Minljivost časa najmočneje doživljam kot plesalec in performer, saj prav prezenca oblikuje doživljanje časa. Po moji izkušnji čas teče hitreje z večjo prezenco nastopajočega – in počasneje, kadar je ta manj izrazita. Pri koreografiranju gre za natančno usklajenost različnih performativnih elementov, ki vplivajo na to, kako gledalci doživijo vsebino.

In, če sva že pri času. Leto se počasi izteka. Kakšen bi bil rezime ali pa bilanca v ‘računovodskem’ žargonu?
Zaključuje se izjemno intenzivno obdobje, ki se je začelo v postpandemičnem času. V tem času se je zgodilo marsikaj: ustvarjanje koreografij, predstave, nastopi, sodelovanja in poučevanje na različnih institucijah; lansko leto sem bil celo tretjinsko zaposlen na SVŠGUGL. Za vse te nove izkušnje sem hvaležen. Veselim se novih izzivov in sodelovanj, že zdaj načrtujem projekte za prihodnja tri leta, vendar tokrat z upanjem na še večjo osredotočenost na tiste stvari, ki mi veliko pomenijo.
Vse dobro in se vidimo.
Hvala, enako!

Read Entire Article