Milan Fridauer: Smeh ni greh, je pa greh zasmeh

Kulturni center Maribor, 2018

Piše: Matej Krajnc

Fredija poznamo: ne prizanaša nikomur. Tudi Aljano poznamo, tudi ona ne prizanaša, le da Fredi to počne z besedo, ona pa z ilustracijo. V pričujoči knjižici sta v popolni simbiozi in če kdo misli, da so aforizmi pokvarljiva roba, ker so aktualni, mora vedeti, da se zgodovina ne spreminja (več) tako zelo in da nekatere stvari ostajajo iste že tisoče let. Človeška neumnost, denimo. Iz katere izvira pohlep, ki je vzrok vsega zla. Sociopatstvo, psihopatstvo, narcisizem – te lepe lastnosti vodijo in ovladujejo svet. Čemu bi pa sicer kdo šel za vodjo? Saj normalen človek ne potrebuje take potrditve.

Fredi je, kot v spremni besedi zapiše dr. David Bedrač, zrel aforist in svojo zbirko je zasnoval tako, da ima glavo in rep, kar pa je telesa vmes, ga prilagaja okoliščinam. Za uvod denimo postavi aforizem o pesnikih, za konec o kratki pameti. Uvod svet sestavlja, zaključek ga postavlja na glavo. Vmes pa: “Ko stanje v družbi postane eksplozivno, prepovejo še kresanje mnenj!” Ali: “Železna volja je zlata vredna!” Včasih se časi ne zdijo vredni, da bi o njih pisal, a kaj, ko neumnost kar kliče po ubeseditvi. To je kot nekakšna kronistika, človek si ne more kaj, da ne bi skušal pičiti, generacije za nami pa potem delajo iste napake in tudi pičijo – zvrst je namreč živa že kar dolgo.

Svojčas sem delal pri založbi VED, kjer je bil Fredi eden hišnih avtorjev. Spomini na druženja na tiskovkah ali literarnih večerih (med drugim v Konzorciju) so ostali, kot tudi knjige, ki jih je takrat napisal. Od izida pričujoče zdaj mineva šest let, vmes smo prestali vse mogoče, svet se je (spet) spremenil. Pa se je res ali se je morda še bolj pokazal v pravi luči? Čas je torej, da se znova sprehodimo skozi Fredijeve aforizme in potuhtamo, kako in kaj. Pametnejši ne bomo nikoli, se lahko pa vsaj zabavamo.