MIKLAVŽEVA VREČA: Nepričakovan izlet v Porurje

Ponudba je prišla nenapovedano, aprila letos. Zaradi hude bolezni je režiserka odstopila od projekta. Kostumi in scena so bili že pripravljeni, koncept pa še ne. Sceno in kostume je podpisala moja dolgoletna kolegica, ki je tudi predlagala, da bi jaz vskočil v opero Leteči Holandec Richarda Wagnerja.

Ta nepričakovana priložnost mi je - poleg uspeha v poklicnem delu - omogočila tudi, da sem nenapovedano spoznal del Nemčije, imenovan Ruhrgebiet (Porurje). To poimenovanje je sicer povezano z reko Ruhr, vendar je zgodovina tega območja veliko tesneje vezana na težko industrijo in izkopavanje premoga.

V osmih tednih dela sem sodelavce - od članov ustvarjalne ekipe do vratarjev - spraševal, kaj je vredno videti ali odkriti v teh krajih. Presenetilo me je, kako zelo so ljudje veseli, ko lahko povedo nekaj o svojem kraju. Mene pa vsakič znova preseneti, kako se vsak odloči za tisto, kar je po njegovi presoji »najbolj tipično«: od hrane do spomenikov, od pijače do muzejev.

Mesto Gelsenkirchen nekateri poznajo zaradi nogometne ekipe Schalke 04. Nekoč bogato industrijsko mesto je danes precej revno, z visokim deležem upokojencev, ki sobivajo s starimi in novimi generacijami priseljencev. Essen, Gelsenkirchen, Düsseldorf in Duisburg so mesta, ki jih je težko delo povezovalo še dolgo pred kulturo. Rudniki premoga v bližini Essna so danes pod zaščito Unesca. Nekaj podobnega bi lahko prenesli tudi k nam - denimo v tržaško staro pristanišče, ki je prav tako del zgodovinsko pomembne in prelomne gospodarske realnosti mesta.

Opečne stene industrijskih objektov niso bile zgrajene zato, da bi ščitile delavce pred vremenom, temveč dragocene stroje pred dežjem, snegom in soncem. Med ogledom smo razumeli, da je vročina v veliki hali sestavni del zgodovine muzeja. Sopara ni nastala zato, ker bi izolacija sčasoma popustila. Na visokem stolpu, kjer so se križale tračnice vozičkov in povezovale celotno tovarno, je bila streha zgrajena zgolj zato, da bi varovala premog, vozičke in mehanizme kolesc, ki so vozičke pošiljali naokrog.

Ljudje, ki so delali na površju, so zaradi hrupa tovorov že zelo mladi oglušeli; v podzemlju - do 900 metrov globoko - pa so dihali ogromne količine prahu in zbolevali za hudimi pljučnimi obolenji. Edino, kar so s protesti dosegli, je bilo pravilo, da ni dovoljeno zahtevati dela v neznosni vročini. Sprejemljiva meja je bila določena pri 38 stopinjah Celzija. Človek pa je bil delovna sila, ki so jo hitro zamenjali, takoj ko so odkrili učinkovitejši stroj.

Nemška soseda, ki je najemala stanovanje gledališču, mi je pripovedovala, kako žalostna je bila njena družina, ko se je poročila z nekom iz Gelsenkirchna. Pa čeprav njen mož ni delal v premogovništvu, je veljalo splošno prepričanje, da mora vsak, ki tam živi, dvakrat oprati oblačila: prvič, ko so umazana, in drugič med sušenjem, ker se je nanje ponovno usedel premogov prah. V začetku 80. let se je izkopavanje premoga ustavilo; pokrajina je postala zelena, celo lepa, a zelo revna.

Nepričakovano potovanje mi je ponudilo tudi globlji vpogled v premožno družino Krupp, ki jo še danes uvrščamo med vodilne sile težke industrije (Thyssen-Krupp). Če se kdo znajde v teh krajih, toplo priporočam obisk vile Hügel, ki jo je družina Krupp zgradila proti koncu 19. stoletja in ponazarja razkošje prvih industrijskih bogatašev - takšnih, ki so po premoženju konkurirali kraljem. Wilhelm II. je izjavil, da si tako mogočne palače ne more privoščiti.

Družina Krupp je izkopavala premog in ga uporabljala za taljenje jekla. Na začetku 19. stoletja so imeli vlaki kolesa, ki jih je proizvajala njena tovarna - obroč posebne zlitine za železniška kolesa je postal simbol družine. Žal so sčasoma zasloveli tudi kot veliki proizvajalci topov. Friedrich Alfred Krupp je svoji prvorojenki Berthi posvetil top, znan kot »Velika Bertha«.

Hkrati pa je družina Krupp samodejno uvedla zdravstveno zavarovanje za delavce in gradila stanovanjska naselja v Essnu in okolici, da bi imeli vsi zaposleni lastna stanovanja. Celo zametke ideje supermarketa lahko pripišemo skupini Krupp, ki je ustanovila tudi še danes obstoječo verigo Edeka.

Izletniško odkritje, ki je prišlo s ponudbo za vskok v Wagnerjevo opero (ki je bila, mimogrede, velik uspeh), mi je razkrilo še en obraz Evrope: celino s posebno industrijsko identiteto, ki se je v zadnjih desetletjih razblinila in danes nosi predvsem posledice neuspešne, tipično nemške integracijske politike. A o tem kdaj drugič. Za danes naj ostane presenečenje nenapovedanega izleta.