MIKLAVŽEVA VREČA: Ko bi šerif spoznal Miklavža

Katere so slike, ki jih začutim kot svoje v trenutku, ko zamižim in pomislim, denimo, na božični čas? Poleg lepih spominov požrešnih popoldnevov na Miklavževem sejmu v Trstu, ko sem se kot dijak s prijateljem Martinom preizkušal v drznih »fusion« kombinacijah pikantnih oliv in »frittelle« z Nutello, nosim v sebi še veliko slik, ki so sicer tuje, a vendar moje. Razložim. Božič iz ameriških filmov. Hiše, ovite v kilometre migotajočih luči, vsaka soba z ogromnim božičnim drevescem, vsaka polica okrašena z venci, vejami in svečami. Referenčni sistem našega sveta, naše kulture, se je z leti razvil kot nekakšen odmev ameriškega. Ne verjamete? Sledite naslednjemu fragmentu:

Šerif Ben zavije s svojim Fordom rangerjem po zasneženi cestici, ki ga pripelje do osamljene lesene hiše. Molly je gotovo doma, si je mislil šerif, ko je zagledal bombažast oblak nad dimnikom. Ugasnil je motor in z veliko muko stopil iz avta. Potrebuje počitek, sicer ga bo bolečina v hrbtu za vsaj dva meseca priklenila na posteljo. Na vratih se prikaže Molly. »Ben! Kaj pa se tako pomembnega dogaja, da nas obiščeš pri takšnem snegu?« »Molly, zdravo. Potrebujem ekspertizo: je Paul doma?« »Žal je. Našel ga boš v garaži.« »A še vedno vztraja pri motorju ubogega Chevyja?« »Po desetih letih končno ve, kje je okvara.« »Tvoj mož nima pojma o motorjih.« Molly se prijazno nasmehne. »Boš malo kave?« »Če si jo ti pripravila, bom, hvala.« »Štiri žličke sladkorja?« »Nič sladkorja. Novi zdravniški ukazi.« »Kaj pa imaš na obrazu?« Ben si potipa nos in pokaže obvezo, ki jo je skrival velik šerifov klobuk. »Na postaji smo imeli manjši problem z napornim gostom v celici.« »Revček!« »Ja, videti bi morala, koliko je obvezan oni drugi.« Oba se nasmejeta.

Zakaj sta nam šerif Ben in gospa Molly domača? Lahko si celo predstavljamo hišo, kjer steno lahko podremo z močno brco. To je moč, ki jo ima imperij ZDA nad našimi časi. Ko govorimo o propadu Amerike in novem vzponu Kitajske, moramo pomisliti, da bo tudi na ravni dojemanja realnosti vse novo. Moja generacija je odraščala s televizijskimi programi, ki so se večinoma zgledovali po ameriških šovih. Vizualno so ZDA preplavile našo vsakdanjost do te mere, da so lahko ustvarile okvir, ki ga imamo za samoumevnega.

Letos sem prvič opazil, da so v času popustov Black Friday prodajali tipično ameriške okraske: od Božička, ki se osvetli, do sneženega moža (od 2 do 4 m višine!) z lučkami v trebuhu. Klišeji ameriške kulture so vidni tudi pri političnih nastopih, organizaciji športnih dogodkov ipd. In še vedno se mi zdi smešno poslušati nekatere znance, ki na vsak način skušajo braniti tradicijo (!) halloweena, ko pa v resnici vsi vemo, da gre za željo po vstopanju v imaginarij, ki smo ga kot otroci videvali na zaslonih.

Kdor koli je že bil v ZDA, mi potrjuje, da je realnost enaka temu, kar vidimo v filmih. Načini govora, oblačenje - vse se zlije z videnim na ekranu. Pomislimo, koliko vpliva so imele ZDA na odraščanje celih generacij. To zgledovanje sega še precej daleč nazaj. Spomnimo se avtorjev, kot so Vittorini, Pavese, Montale in Moravia ter antologije Americana iz leta 1941. Prevajanje ameriške literature je skozi desetletja privedlo celo do tega, da smo ob prebiranju sodobnih prevodov ameriških avtorjev - npr. Stephena Kinga - pridobili neko verzijo italijanščine, ki je sicer knjižna, ni pa povsem italijanščina. Nekateri tak jezik imenujejo traduttese, saj je značilen predvsem za poznejše faze intenzivnega prevajanja iz angleščine. Verjetno so tudi moje italijanske zgodbe napisane v tem ne-jeziku.

V tem se slovenščina še reši. Čeprav mi v slovenščini romani Stephena Kinga zvenijo prav tako dobro kot v italijanščini. Želim samo podčrtati, koliko dela bo še potrebnega, da se zares odlepimo od narativa, ki ga vsiljujejo Hollywood, ameriška literatura in (potrošniško) življenje. Ni naključje, da se je esejist in novinar Neal Gabler pri pisanju knjige Life: The Movie (Življenje: film) osredotočil na spoj med fikcijo in realnostjo. Gabler opiše družbo, ki živi po nerealnih shemah, dvodimenzionalno, in v kateri mora biti vse, kar počne, podobno šovu. Še izražanje čustev se zgleduje po tem, kako znane osebnosti (VIP) nastopajo v določenih oddajah.

Sprašujem se, ali bomo znali prevzeti v roke drugačen narativ, drugačno zgodbo. Premostiti, kar je bilo že povedano. Da ne sledimo samo zgodbi, ki jo pišejo drugi. In nas priklenejo v neko nedoraslo podoživljanje otroštva.