Miha Mazzini: Drobtinice

Mladinska knjiga, zbirka Kondor, 2025, spremna beseda Ana Geršak

Piše: Matej Krajnc

Moja generacija je bila rojena v Jugoslaviji in sam sem še vedno najprej Jugoslovan, nato državljan sveta in nato še kaj drugega. Kot ugotavljamo dandanes, razpad skupne države v letih 1990 in 91 narodom Jugoslavije ni koristil, nasprotno, a za razpad smo krivi sami, ker smo ga dovolili, beri: nacionalistom smo dovolili, da ugrabijo tako partijo (ki je bila pri nas v primerjavi s t. i. vzhodnim blokom (ali železno zaveso, kot temu radi rečejo) precej benigna) kot vojsko. Nasprotno, razpad Jugoslavije je ta del Balkana pognal v vojno, ki je korenito spremenila poglede na najlepše, kar je Jugoslavija ponujala, a je zaradi neumnosti in splošne pokvarjenosti ljudi izzvenelo kot naivna pravljica: bratstvo in enotnost. Po tej plati smo vsaj navzven bili unikat, močni in suvereni pa tudi na področju kulture in umetnosti. Na srečo dandanes vsaj v teh krogih spet obstaja nekakšna paralelna Jugoslavija, tiste vrste “sedma republika”, ki jo omenja že Perković v svoji monografiji. Fantomska “država”, ki ji ni mar za nacionalistične razprtije in še manj za težkanje jajc zahodnih in vzhodnih velesil. Dandanes, ko smo pod pretvezo demokracije precej klavrni podaniki bruseljskih rokefelerjev, vnovični izid Drobtinic (vsaj meni) vzbuja nekako takšnole občutje: okej, marsikaj ni štimalo, a bil je vsaj feeling. Nečesa, kar kljub slikanju revnega delavskega razreda (z občutki statusa quo in vrtenja v krogu) pove, da je kljub temu obstajalo nekakšno upanje, vsaj na nekaj, vsaj na stekleničko parfuma, v nasprotju z današnjimi tiktokovskimi generacijami, ki se brez dejanske prihodnosti razprodajajo na družbenih omrežjih.

Mazzini je bil “pero generacije”. Vsaj naše. Ko so Drobtinice izšle v redni zbirki Prešernove družbe (kar ni bilo od muh), smo jih požrli v enem kosu: končno roman za nas, ne zgolj leporečne zgodbice na kliše. Že prej so mi bila blizu denimo nekatera zgodnja Lainščkova dela, pa kar je izhajalo pri Škucu in še kje, Drobtinice pa so bile tista prelomna knjiga, ob kateri je marsikdo pomislil: lej, dovoljeno je tudi drugače. Pisati se da tudi tako. Podoben občutek, kot ob branju Menartovih najbolj uspelih pesmi (beri: najmanj klasičnih, zlasti iz Časopisnih stihov), Strniše, Tauferja, Zajca, Šalamuna, avantgardistov iz sedemdesetih ali prvih Jesihovih sonetov. Stari oče je bil kapo Mohorjeve, pa sem zato vaške povesti prebolel že pred šolo. Ko so izšle Drobtinice, sem bil že dovolj star, da sem v Mladini najprej poiskal Ogorevca. A Mazzini je za našo generacijo bil tudi osnovna strokovna referenca na področju računalništva. Ko smo kupovali prve peceje, smo kupovali tudi Monitor; Mazzini je v reviji redno testiral programsko opremo in večkrat pisal tudi kolumno. Njegovi teksti so bili hkrati strokovni in tako duhoviti, da smo se o osnovah nameščanja programske opreme lahko učili skoz smeh in kdaj skorajda montypythonovsko izkušnjo. Zdaj česa takega v reviji že dolgo ni več. Nikoli ne bom pozabil članka, ko je izšel Word 2.0. In kako se je naslednji dan o tem govorilo med dijaki: ne o tem, kakšna stopala kdo kaže na Instagramu ali TikToku, pač pa o setupu, clusterjih, floppyjih, procesorjih … ne samo med moškim delom dijaške populacije. Alan Ford, Dylan Dog in Mazzini.

Ko smo prišli na faks, nas je zlasti tiste, ki smo vpisali komparativo, Mazzini pričakal med študijskim gradivom kot postmodernist. Moj prvi seminar je bil ravno pri tem predmetu, iz Drobtinic. Tomo Virk mi je uglasil kitaro. Še zdaj mi je žal, da na komparativi nismo naredili rokerskega tria z Virkom in B. A. Novakom. Drobtinice naj bi bile s svojim parfumom, banalno podrobnostjo, epitom postmodernizma in song, ki sem ga ob tem napisal, še hranim. Kitaro tudi.

Pri razpisovanju o domovini, generacijah in seminarjih gre seveda zlasti za kontekstualizacijo romana. Knjiga je bila komercialno zelo uspešna, pozneje smo gledali tudi film, ki pa vsaj na nas ni pustil takšnega vtisa kot knjiga. Tako ob Drobtinicah prej pomislim na dva druga filma, ki nimata nujno hipne neposredne povezave s knjigo: Trinajstico in Vsak otrok je lep, ko se rodi. Občasno tudi na Outsiderja. Interpretacije niso potrebne, vse ostalo, kar morate vedeti, pa je lepo pojasnjeno v spremni besedi Ane Geršak. Kot vedno, je seveda najpomembnejši tekst s svojimi duhovitostmi in preobrati, imeni in navedbami, referencami in slogom vobče. Ta roman tako vsaj v moji zavesti in najbrž tudi kolektivni zavesti generacije (ob)stoji kot najvidnejše Mazzinijevo delo (in opus ni skop), čeravno je Egona obujal še pozneje. Zato je vesela novica, da si je knjiga prislužila Kondorja in je s tem dokončno kanonizirana kot eden najpomembnejših sodobnih domačih romanov. Izšel je, ko je tudi slovenska glasbena scena doživljala komercialne viške in izjemne širine glede na zvrstnost priobčenega. Ljudje so še brali. Ne samo zato, ker še ni bilo namiznih in drugih zaslonov (razen TV-ja in filma v kinu), pač pa tudi zato, ker jim je še bilo mar. Bili so drugi časi.