»Meduze se nam približajo, ker bi nas rade spoznale«

Meduze so tokrat raziskovalce pustile brez besed s svojim nepričakovanim vedenjem, ki odpira celo vrsto novih vprašanj. Univerzi v Trstu in Padovi sta pred kratkim združili moči pri raziskavi, ki je pod drobnogled postavila na prvi pogled preprosta morska bitja, meduze vrste Aurelia, znane z imenom uhati klobučnjak. Rezultati opazovanja, ki so jih znanstveniki objavili na straneh znanstvene revije Behavioral and Brain Sciences, so zanimiv korak naprej v raziskovanju izvora radovednosti pri živih bitjih, tudi pri tistih, ki nimajo centralnih možganov.

»Dosegli smo presenetljive rezultate,» je o raziskavah povedala Cinzia Chiandetti, profesorica kognitivnih nevroznanosti na Oddelku za vede o življenju tržaške univerze. »Meduze naj ne bi imele možganov, njihov živčni sistem je radialen, brez »upravnega centra«, a z razvitim osnovnim čutnim sistemom. Zanimivo je zato v njih opazovati znake zanimanja in radovednosti, saj nam omogoča popolnejše razumevanje živčnih sistemov in splošnega dojemanja sveta.«

Raziskovalci so podrobneje opazovali obnašanje mlajših meduz v pravokotnem bazenu. V prvi fazi so živalim približali predmet, ki jih je takoj pritegnil. Meduze so namreč zapustile prazni del bazena in se približale novemu prišleku. V drugi fazi so v bazen potopili drugi predmet, ki je prav tako pritegnil pozornost živali. To pomeni, so obrazložili znanstveniki, da se meduze spomnijo prvega predmeta in razumejo, da drugega prvič srečajo. Izkazano vedenje imenujejo neofilija.

»Ne samo meduze, tudi druge živali imajo prirojeno željo po spoznavanju novega,» je pojasnil Christian Agrillo, profesor komparativne psihologije Univerze v Padovi, »meduze pa so dokazale, da informacijo o novem predmetu obdržijo v sebi za najmanj eno minuto. Doslej smo bili prepričani, da se v morju približajo človeku le po naključju, s pomočjo vodnih tokov. Raziskava pa odpira nove poti. Lahko bi se reklo, da se nam približajo, ker bi nas rade spoznale.«

Študija univerz v Trstu in Padovi sicer dokazuje, da so lahko radialni živčni sistemi zelo kompleksni in odpira nova vprašanja o omejenosti oziroma neomejenosti živalskega sveta.