Medi(n)teran: Mineštra – srce istrske kuhinje

Mineštra izvira iz italijanske besede minestra, kar pomeni juha, a v resnici je veliko več kot to. Gre za gosto, hranljivo enolončnico, ki je postala simbol domačnosti in pristnosti istrske kuhinje. Sprva je bila del tako imenovane cucina povera, enostavne »siromašne« kmečke kuhinje, v kateri so se gospodinje znašle s tistim, kar je bilo na voljo – s stročnicami, zelenjavo, oljčnim oljem in kisom. Sčasoma so jed obogatili z mesnimi dodatki, kot so prekajena rebrca ali klobasica in tako je mineštra dobila status »pravega« obroka. V preteklosti je bila to hrana, ki je hranila kmete in ribiče, danes pa je postala tudi kulinarična atrakcija, ki jo turisti pogosto iščejo.

Njene korenine segajo globoko v zgodovino. Že v starem Rimu so poznali podobno jed: rustikalno minestrone, ki so jo pripravljali z raznoliko zelenjavo in stročnicami. V Istri se je skozi stoletja prepletala z vplivi italijanske in hrvaške kulinarike ter se razvila v nekaj povsem svojega. Danes skoraj ni vasi, kjer ne bi obstajala vsaj kakšna različica, od mineštre z lečo in čičeriko, do tiste s ječmenom ali pa najbolj znane, mineštre z bobići, svežimi zrni mlade koruze. Prav ta varianta velja za eno najbolj prepoznavnih in priljubljenih.

Recepti se nekoliko razlikujejo, a osnova je vedno enaka:. V jedi morajo biti fižol, zelenjava in nekaj mesa, kuhar pa mora imeti za kuhanje veliko potrpežljivosti. Za mineštro z bobići fižol čez noč namočimo, nato pa skupaj s prekajenimi svinjskimi rebrci, koruzo, korenjem, pastinakom in zeleno kuhamo več ur. Posebno noto da tudi pražena čebula, ki ji dodamo česen, paradižnik in ščepec rdeče paprike, nato pa vse skupaj vlijemo v lonec, da se okusi povežejo. Na koncu primešamo še testenine in nekaj kapljic kisa, ki jedi dodajo pravo ostrino. Mineštro postrežemo vročo, pogosto z domačim kruhom, ki srka gost, poln, okusen zalogaj.

Ni presenetljivo, da jo domačini radi imenujejo za kraljico istrskih enolončnic. Gre za jed, ki je nastala v pomanjkanju, a ravno v tem je njena moč, saj omogoča, da iz sezonskih pridelkov naredimo nekaj, kar pogreje telo in dušo.

Ana Zupan