Med idealistično mladino in odsluženo elito

Po družbenih medijih so nedavno zaokrožili posnetki iz Nepala, ki prikazujejo mlade protestnike, kako po ulicah lovijo skorumpirane politike in jih javno kaznujejo. Protestniki so v dveh dneh premierja pripravili k odstopu in teden kasneje že dobili novo premierko po svojih željah. Usodno napako je prejšnji premier Karga Prasad Sarma Oli naredil, ko je vlada, skladno z novo sprejetim zakonom o družbenih omrežjih, prepovedala več kot dvajset spletnih platform.

Do leta 2005 je bil Nepal kraljevina, potem so se nekaj časa na oblasti menjavale razne maoistične komunistične skupine. Od leta 2015, ko so sprejeli ustavo, pa je uradno postal federativna republika Nepal, v kateri je vloga komunistov zanemarljiva. Tudi stranka, ki je trenutno na oblasti in se imenuje leninistična, je v svoji biti povsem liberalnaa. Nepalska vlada je mladim dostop do Tik Toka onemogočila že leta 2023. Pa ga potem spet omogočila, a z nizom omejitev, ki so mlade razjezile. Zdaj jim je končno pregorelo.

Sporni zakon je od tujih podjetij zahteval, da v Nepalu vzpostavijo svoje pisarne, ki bi bile med drugim odgovorne za moderacijo objav, česar večina do postavljenega roka ni storila. To zakonsko zapovedano urejanje naj bi služilo boju proti spletnim prevaram, ustrahovanju in sovražnemu govoru. Toda poleg tega, in to je bil po prepričanju protestnikov glavni namen zakona, bi bilo treba cenzurirati objave, ki rušijo družbeno harmonijo. 

Nepalci so prepričani, da je vlada pod krinko regulacije družbenih omrežij očitno želela ustaviti posnetke pod ključnikoma nepobaby in nepokids, ki so kritizirali objave otrok in družin politikov, v katerih so razkazovali svoje bogastvo in razkošno življenje. Čeprav so bile platforme prepovedane, je bila izvedba protesta usklajena z uporabo VPN tehnologije, ki omogoča varno povezavo med napravo uporabnika in oddaljenim strežnikom prek javnega interneta.

Zakon je sicer vlada po izbruhu nezadovoljstva hitro umaknila, vendar je uvedla policijsko uro, kar je še bolj razjarilo protestnike, ki so se spopadli s policijo. Svetovna javnost je lahko v živo spremljala, kako so protestniki napadli urade vlade, parlament, zapore, strankarske urade in rezidence politikov. Upor je postal znan kot protest tako imenovane generacije Z.  Gre za povsem upravičeno poimenovanje, saj so se protestniki generacijsko definirali tudi sami, ko so postavili neformalni starostni pogoj za sodelovanje na protestih na največ 28 let.

Tudi v Indoneziji so v tem času protestirali predvsem mladi. Čeprav ljudje, mlajši od 30 let, predstavljajo približno polovico prebivalstva v obeh azijskih državah, so bili razlogi za njihovo ogorčenje drugačni. V Indoneziji je jeza izbruhnila zaradi razkritja mesečnega dodatka za stanovanje v višini 2.500 evrov, ki so ga prejeli poslanci v parlamentu, kar znaša več kot 10-krat več od minimalne plače v prestolnici Džakarti. 

Indonezijski predsednik Prabowo Subianto je zaradi masovnih protestov odstavil pet ministrov, med njimi tudi ministra za finance. V protestih so varnostni organi ubili deset ljudi, protesti pa so se končali šele, ko je predsednik poslancem ukinil vse dodatke in plačne privilegije. 

Izkoriščanje tehnologije za organizacijo množičnih gibanj mladih ni nič novega – v začetku 2000-ih je pošiljanje kratkih sporočil spodbudilo drugo ljudsko revolucijo na Filipinih, medtem ko sta se arabska pomlad in gibanje Occupy Wall Street v 2010-ih močno zanašali na Twitter. Od takrat je tehnologija še napredovala, široka uporaba mobilnih telefonov, družbenih medijev, aplikacij za sporočanje in zdaj tudi umetne inteligence ljudem olajša mobilizacijo. 

V Nepalu in Indoneziji se ne dogaja nič novega. Mladi so jezni ker je njihova prihodnost ogrožena. A temeljnih razmerij moči v družbi, ki so privedle do kolapsa sistema, generacijske vstaje ne spreminjajo. Končni cilj je zgolj večja transparentnost in novo vodstvo, ki še nima umazanih rok. Ko se bodo mladi globalno povezali s svojimi starši, torej delavci, ki sistem vzdržujejo bo ta res ogrožen. 

Simon Smole