Maximarket, novi NUK 2

Iz otroštva se spominjam dišečega in sladkega belega kruha s hrustljavo skorjico iz Maximarketa. Maxijev kruh je bil tako priljubljen, da so Ljubljančani zanj stali v vrstah, peki pa so ga spekli več ton na dan. Poleg tega je Maxi ponujal najnovejše modne trende, pa tudi tehnično opremo, kot so svetila. Moderna veleblagovnica je bila zasnovana za udobje obiskovalcev, z dvoetažnim parkiriščem, kasneje so dodali še klimatizacijo. Kupci so zaupali kakovosti blaga, ki so ga lahko nabavljali ob delavnikih vse do osmih zvečer. A Maximarket ni bil zgolj trgovina; hitro je postal pravo družabno srce Ljubljane, kjer so našli prostor restavracije, kavarna, slaščičarna in bar, ki so jih z veseljem obiskovali tudi ljudje iz drugih krajev. Zaradi lege ob pomembnih političnih in kulturnih ustanovah so vanj zahajali znani politiki, intelektualci in umetniki. Maxi je oznanjal naprednost in vitalnost družbe.

Danes kompleks Maximarket ponuja povsem drugačno podobo: je na pol prazen, zapuščen in brez sijaja. Še septembra 2025 so mediji sicer pisali o načrtih lastnika stavbe, hrvaškega Mercatorja, da naj bi lokale oddali novim najemnikom, a to se še ni zgodilo. K temu zagotovo ni pripomoglo dejstvo, da so bili gostinski lokali v veleblagovnici Maximarket zaradi onesnažene vode zaprti skoraj tri mesece: aprila lani se je po pitju vode v veleblagovnici okužilo več kot 500 ljudi – na NIJZ so obravnavali 547 primerov obolenj.

Kmalu naj bi se po napovedih iz kompleksa izselila tudi Ljubljanska banka, kar bo območje še dodatno opustošilo. K upanju o vnovični oživitvi trgovske in kulinarične ponudbe Maximarketa pa gotovo ne doprinese niti gradnja novega velikega nakupovalnega središča na drugi mestni lokaciji – Emonika ob novi železniški postaji.

Bo nekoč prestižni Maximarket postal še ena zastala “gradbena jama” v središču mesta, ki jo meščani potrpežljivo gledamo, kot da je ne vidimo? So prazni prostori v centru res nekaj samoumevnega, nekaj, kar se nas ne tiče? Ali na Maximarket lahko pogledamo tudi bolj optimistično, z vidika sodobnega mesta in si tam zamislimo nov program po meri meščanov sodobne prestolnice?

Kakšne pa bi bile možnosti novega življenja te monumentalne modernistične arhitekture? Odgovor (kot številne odgovore na bivalne in družbene zagate) – lahko najdemo v sodobni arhitekturi.

Adaptivna ponovna raba (adaptive reuse) je arhitekturni pristop, ki namesto gradnje novega, v ospredje postavlja novo rabo obstoječih stavb. Značilnost je manj poseganja v strukturo, ohranjanje obstoječega in več razmisleka o tem, kateri program lahko umestimo v novo stavbo in kako, da bo dobro deloval glede na že obstoječe prostorske pogoje.

Pred kratkim me je navdušil primer adaptivne ponovne uporabe na Dunaju. Znamenita stavba Avstrijske poštne hranilnice ob ringu je postala prostor, kjer se med drugim odvija program študija arhitekturne teorije in kritike Univerze Die angewandte. Čudovita osrednja hala, ki je nekoč služila potrebam pošte, je zdaj restavracija in kavarna za profesorje in študente. Posegi v stavbo ob spremembi rabe so minimalni. Učinek za mesto in meščane pa maximalen.

Stavba Avstrijske poštne hranilnice, ki jo je zasnoval Otto Wagner, je izredno zanimiva. Sedemnadstropna gradnja zavzema celoten mestni blok, je ena izmed številnih javnih zgradb, postavljenih na Dunaju med leti 1880 in 1910, v obdobju, ko se je zgodovinsko mesto spremenilo v moderno metropolo. Stavba uteleša arhitektov celostni pristop k arhitekturnemu oblikovanju, tesno povezan s Secesijo – napredno skupino avstrijskih umetnikov, arhitektov in oblikovalcev, ki so iskali umetniško pomladitev z združevanjem inovativnih gradbenih postopkov, novih materialov in tehnologij ter ekspresivnih modernističnih oblik. Sledili so ideji Gesamtkunstwerka – »celostne umetnine«. V praksi je ta koncept spodbujal umetniško obrt v širokem spektru disciplin in dajal prednost sodelovalnim modelom ustvarjanja pred individualnim avtorstvom. Prav materialnost natančno izdelanega kamna, betona, stekla, lesa in kovine v Wagnerjevi Avstrijski poštni hranilnici naredi stavbo odločno »funkcionalno«. »Če ne funkcionira, ni lepo,« je rekel Wagner, in utrl pot modernizmu.

Avstrijska poštna hranilnica ni brez povezave s slovenskim kulturnim prostorom. Arhitekt Otto Wagner je bil Plečnikov profesor na dunajski Akademiji lepih umetnosti v letih 1895 in 1898, kjer je Plečnik študij končal kot najboljši v letniku. Ravnikar pa je bil odličen Plečnikov učenec in na začetku svoje poti njegov najožji sodelavec pri izdelavi načrtov za NUK. Wagnerja in Ravnikarja tako povezuje Plečnik, ki jima je bil učenec in učitelj; dunajsko pošto in ljubljanski Maximarket pa moderna arhitekturna zasnova, ki estetiko gradi na funkcionalnosti in iskrenosti materialov. Obe omogočata adaptivno ponovno uporabo.

Če želimo, da Maximarket ponovno zaživi kot se za centralno stavbo prestolnice spodobi, v skladu s potrebami meščanov in z razumevanjem sodobnega časa, potrebuje smiseln nov program. Možnost se ponuja nedaleč stran, na še eni zatečeni situaciji v središču mesta: NUK 2 se, navkljub obljubam, izrečenim ob nastopu aktualne vlade, in prizadevanjem mnogih, žal ni približal realizaciji. Arhivske površine je NUK našel na drugih lokacijah (npr. v BTC in v Mariboru), obljubljene sodobne knjižnice, ki bi delovala kot demokratična dnevna soba mesta, pa nimamo.

Si predstavljate, da bi v Maximarketu v skladu s pristopom adaptivne ponovne rabe zaživel NUK 2, vitalen družabni center mesta za vse različne meščane, podobno kot Oodi v Helsinkih? Tako bi se arhitekturna ideja o demokratičnem in vitalnem mestnem središču sodobne prestolnice lahko realizirala v razumnem roku, brez novih gradbenih posegov. Morda pa vse, kar potrebujemo, že imamo, samo uzreti moramo in si upati.

Nina Granda

Vir naslovne fotografije: http://www.archipicture.eu/Architekten/Slovenia/Ravnikar%20Edvard/Edvard%20Ravnikar%20-%20Maximarket%20Department%20Store%20Ljubljana%206.html

Edvard Ravnikar 
Maximarket Ljubljana
Trg Republike, Ljubljana
1961 – 1974