Mašina Bojane Robinson. Iskren scenski vpogled v nenavadno življenje!

Recenzija predstave Bojane Robinson Mašina recenzentke Daliborke Podboj.

Prvič sem se srečala z koreografinjo Bojano Robinson v predstavi Oh, How Very Ordinary (Kako zelo običajno) ob soavtorici Katji Legin, v avtobiografskem koktajlu praznovanja in literarne fikcije, ko je v tretji epizodi Bojana Robinson praznovala četrti rojstni dan svoje hčerke. Plesalki Bojani (prej Mišić) sem sledila po njeni diplomi (2005) na Salzburg Experimenntal Academy of Dance SEAD, v času njenega petletnega bivanja v Celju in delovanja v plesnih predstavah Plesnega teatra Igen, koreografa in režiserja Igorja Jelena, ko se je iz Celja letelo na mednarodne festivale širom Evrope, celo onstran oceana s predstavami: Aquasphera, Labirint lepe Vide, Hiša 22 … V tem času je soustvarjala in sodelovala skupaj z Majo Kalafatić, Jasno Zavodnik, kot tudi v produkcijah Plesnega teatra Ljubljana, KD Španski borci in z Matejo Bučar – Društvo umetnosti DUM. S plesom se je Bojana (Mišić) Robinson začela ukvarjati v Beogradu in to v baletnem studiu Centar za kulturo Stari grad Beograd, kasneje (1999) je postala plesalka v ERGstatus plesnem teatru Beograd, tudi je svojo umetniško kariero po letu 2010 nadgrajevala v svojem mestu plesnih začetkov; je plesna umetnica, ki izhaja iz Beograda in živi v Sloveniji.

Mašina je nova avtobiografska predstava koreografinje in performerke Bojane Robinson, nastala v produkciji Zavoda za sodobno umetniško prakso in teorijo 01 ter v koprodukciji Cankarjevega doma Ljubljana, ki umetnico povezuje s strojem – mašino za umetno dihanje, zdravstvenim pripomočkom njene hčerke. ‘Mašina je posrednik Mašina je vir strahu in nelagodja, pa tudi vir varnosti in svobode. Mašina vzbuja čustva in jih zahteva.‘, zapis Dimitrija Kokanova, avtorja teksta in dramaturga v predstavi (prevod besedila Polona Glavan). Mašina je že šest let sopotnica avtoričinega družinskega sobivanja, ki je prvih let delovala skoraj dnevno-nočno, nato pa le po potrebi. In je padla odločitev, da ta predmet, tehnološki pripomoček, ki posredno ter neposredno vpliva na avtoričino življenje, postane subjekt same predstave.

Premiera predstave Mašina v trajanju ene ure je stekla 18. oktobra v Dvorani Duše Počkaj, kjer sta sledili še dve reprizi 19. in 20. 10. Začetna scena ob osvetlitvi (scenografija in video: Dorian Šilec Petek, oblikovanje svetlobe: Igor Remeta) ukaže na prijetno domačo intimo z udobnim naslonjačem v desnem kotu odra, in je na levi sredini postavljen modri aparat, do katerega vodi kratki tepih. V osvetljeni prostor vstopi akterka Bojana Robinson odeta v svetli dvodelni poletni kostum (kostumograf: Timotej Rosc) in napove zgodbo: O ženski, ki se je hotela odpočiti, tudi se vnaprej opraviči zaradi svoje izgovorjave, kajti slovenščina ni njen materni jezik. Na gledališkem odru sicer nismo ravno vajeni opravičil, ampak predvsem primerne izvedbe, če pa to ne gre, potem naj ta poteka v kaki drugi, bolj primerni izvedbeni obliki. Nato se udobno umesti v naslonjač in prične z branjem zgodbe O ženski, ki se hotela odpočiti, kar z ekrana mobitela. Temu primerno je potekalo monotono branje, sicer zanimive sanjske zgodbe vezano na puščavo, ki žensko obdaja, vse dokler se ne znajde na razburkanem oceanu, ki jo naplavi na obalo; ob zgodbi tečejo še slikoviti video posnetki puščave, Atacama-Chile. Iz zvočnika je bilo slišati še glas Polone Juh, sledil pa citat iz Medeja, o nesrečnici… Bil je to šumeči posnetek, kot bi ga stroj usmerjal k Robinsonovi, ali ga posredovala sama mašina, vsaj tako prazno in doneče je bilo slišati besede, ki so zaokrožile plesalkin boleči ritual na vseh štirih, ob glasbenih ritmih mehanskih zvokov (avtorica glasbe Manja Ristić).

Robinsonova se ritmično prepogiba, ko po kolenih in z rokam drsi po tleh v svojem delavnem ritmu, tudi se utrujeno usmerja k stroju, ali se celo skuša ob vzvratnem repetiranju delavnih gibov, odtrgati od nastalih mehanskih vezi, ki pa vendar rešujejo življenje. Na pogled je to enostavno delavno gibanje, največkrat uporabno za čiščenje gladkih površin, tokrat očiščeno vseh nepotrebnih gibkih primesi, vendar močno prežeto z asociativnimi občutki realnosti, kar utruja, rani, tudi lomi telo akterke skoraj do iznemoglosti. Ta njen vsakodnevni boleči ritual se izkaže za najmočnejši dramsko zaokrožen motiv predstave (svetovalka za gib Kaja Lorenci), ko tekst O ženski, ki se hotela odpočiti, pridobi še svojo realno, slikovito noto. Mašina je predmet s katerim upravlja, in kot stroj deluje ženska, performerka, koreografinja ter mati, Bojana Robinson; in je mašina postala njena sopotnica, nujni del njene življenjske realnosti.

(foto: Lana Požlep)

V tretji sliki avtorica raziskuje ter analizira svoj odnos do mašine, tudi si nadene delovni kostum v enaki zaščitni barvi kot je mašina, ki jo z objemom dviguje, nosi, premika, postavi na svoje oprsje, ali se postavi v položaj (joge) pluga, obrisa obeh hrbtišč pa nekako podobno; je neke vrste slikovita galerija ujetih trenutkov njune delujoče intime. Z mašino sta tako povezani, da na koncu steče tehnični vpogled v mašino, ko Bojana Robinson svojo mašino z veseljem predstavi obiskovalcem, jo odpre ter podrobno obrazloži strojne funkcije in sistem delovanja.
Predstava Mašina avtorice in koreografinje Bojane Robinson se izkaže za zanimiv poskus dokumentiranja soodvisnosti človeka in sodobne tehnologije, ki je v pomoč človeku, celo omogoča zdravljenje življenja, vendar zahteva strežbo, kot tudi diktira drugačen življenjski utrip. Mašina Bojane Robinson predstavlja iskren scenski vpogled v nenavadno življenje, je vredna pogleda, kot tudi premisleka o čezmerni tehnologiji, ki postaja nujni (?) ali celo pretirani pripomoček sodobnih dni.

P.S. Predstavo Mašina si je ogledalo 92 obiskovalcev (3 predstave v Dvorani Duše Počkaj, kapaciteta dvorane 70 mest).