Maruša Prelesnik Zdešar, urednica oddaje Male sive celice: »Ko zmagaš na Malih sivih celicah, nisi več samo ena brihtna buča, ampak glavni na šoli «

Ime meseca junija na Valu 202 je postala Ribničanka Maruša Prelesnik Zdešar, urednica legendarne mladinske oddaje Male sive celice. Prav junija, ko se večina pripravlja na počitek svojih malih sivih celic, je priznanje šlo v roke osebi, ki jih skozi vse leto spodbuja k gibanju, razmišljanju in radovednosti. Oddaja, ki že tri desetletja navdušuje gledalce na Televiziji Slovenija, pod njenim vodstvom ni zgolj kviz, temveč gibanje, ki povezuje učence, mentorje in šole po vsej Sloveniji – ter s tem dokazuje, da znanje ostaja pomembna in živa vrednota tudi med mladimi.

FOTO: Adrian Pregelj

Maruša, prihajate iz Hrovače – kako so domače korenine oblikovale vaš pogled na delo, morda celo na ustvarjanje televizijskega kviza?
Zagotovo sem se v Hrovači naučila, da lahko z dobrim timskim delom, znanjem in voljo premikaš gore. In to filozofijo, ki sta mi jo priučila mami Milena in oči Ivan, s pridom uporabljam tudi v svoji službi. Priprava oddaje je skupinsko delo – kot urednik imaš lahko še tako dobre ideje, a jih ne moreš uresničiti brez sodelovanja novinarjev, voditeljev, grafikov, snemalcev, režiserja… Skratka, skupinski duh in predvsem tista skupna dobra volja do dela sta me zaznamovala že doma v Hrovači, pri vaških in etnoloških dejavnostih, in zdaj tudi pri ustvarjanju oddaj, zlasti pri Malih sivih celicah.

Male sive celice ste kot mlajša spremljali tudi sami. Kakšno vlogo je v vašem življenju takrat igrala ta mladinska oddaja?
Ko sem bila najstnica, se je oddaja pravzaprav šele začela. Spomnim se, kako zelo me je navduševalo, koliko mladi vedo, kako pogumni so, da sploh stopijo pred kamero. Najbolj pa mi je bilo všeč, da sem ob ogledu oddaje začutila metuljčke v trebuhu. Takrat še nisem vedela, zakaj – zdaj pa vem (nasmeh). Verjetno sem že takrat čutila, da si želim biti del tega velikega mehanizma, kot so Male sive celice.

Oddaja zdaj praznuje že 30 let. Kakšna je vaša naloga pri njenem razvoju?
Oddajo urejam že skoraj osem oziroma devet let. Urednik je tisti motor, ki spodbuja razvoj oddaje, skrbi za spremembe in novosti. Dajem nove ideje – ali jih predlagajo kolegi – in jih nato skupaj uresničujemo. Skrbim tudi za pripravo vprašanj in recenzij, saj vsa vprašanja pregleda strokovna komisija s Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem. Poleg tega urejam grafične elemente, sodelujem pri izbiri tekmovalcev, predlagam, kako naj bodo voditelji oblečeni, sooblikujem uvod v oddajo… Skratka, urednik mora poznati vse segmente produkcije, jih voditi in povezovati. Vedno znova spodbujam tudi ekipo, da čeprav je nekaj že dobro, je lahko vedno še boljše – ali vsaj drugače, nekaj več… Sedaj so se me že navadili in vedo, da ne bo ostalo samo pri prvotni ideji, ampak bomo to še skupaj nadgradili.

FOTO: Adrian Pregelj

V enem od intervjujev ste dejali, da Male sive celice niso le kviz, ampak pravo gibanje. Oddaja vključuje učence, mentorje in celo občine. Evforija kviza očitno ne pojenja. Zakaj mislite, da je oddaja še vedno tako aktualna?
Oddaja ostaja priljubljena zato, ker vključuje praktično vsak slovenski kraj in skoraj vsako osnovno šolo. Naš tekmovalni sistem je oblikovan tako, da se iz vsake regije v televizijski del kviza uvrstijo vsaj tri šole – kar daje možnost sodelovanja zelo širokemu krogu otrok. Skrbimo tudi za dobre odnose s šolami, mentorji in učitelji. Zanje organiziramo dan mentorjev, redno komuniciramo z njimi in jim pošiljamo dodatne vsebine. Skrbimo tudi, da so nagrade privlačne – denimo zmagovalno šolo peljemo v CERN za tri dni. Mislim, da je oddaja priljubljena tudi zato, ker še vedno velja za neko obliko prestiža. Oddaja,
ki je zaznamovala generacije otrok. Res je, da mladi danes manj gledajo nacionalno televizijo in da se linearna televizija umika spletnim vsebinam, a hkrati ostaja občutek posebnosti in ponosa, ko se šola uvrsti v televizijski del kviza – ali celo zmaga. Ko se to zgodi, v domačem kraju pripravijo sprejem z župani, gasilci… cela veselica. To je čar te oddaje, ko se vsi vsaj malo spominjamo, da je to pa res velik uspeh za šolo, kraj, če si se uvrstil v tv kviz.

Ne smemo pa zanemariti niti dejstva, da kljub današnjemu populističnemu podcenjevanju pomena znanja Male sive celice dokazujejo, da znanje še vedno nekaj pomeni. Oddaja znanje ne prikazuje faktografsko, iščemo sedem vrst spretnosti pri mladih, ne samo to kar znajo na pamet. In jaz verjamem, da mladim to še vedno nekaj pomeni. Da so ponosni, če imajo dobre ocene, če veliko vedo in znajo – in da to radi pokažejo. In še več, celo na šoli jim dajo veliko priznanje sošolci, učitelji. Postanejo frajerji prve klase. Izgubijo strah pred tem, da pokažejo kaj znajo, celo ponosni so na to.

Uvedli ste rubriko "Prebrane celice", ki vzpodbuja branje med mladimi – kako deluje ta projekt in kje vidite njegov vpliv?
Rubrika Prebrane celice je na sporedu že šesto leto zapored. Gre za moj avtorski projekt, ki je nastal iz želje, da bi skozi slušno razumevanje, ki smo ga pred tem preverjali na druge načine, mladim predstavili kakovostne knjige. Vedno izbiramo takšne, ki nosijo znak Zlata hruška in so priporočene s strani izkušenih knjižničarjev. Ob tem pa ves čas stremimo k temu, da so izbrane knjige nekoliko drugačne od tistih, ki jih otroci sicer berejo v šoli – naj bodo sveže, nove, popularne, predvsem pa tematsko bližje mladim. Vpliv rubrike vidim na več ravneh. Prvič, daje priložnost mladim bralcem, da nastopajo v oddaji Male sive celice in razpravljajo o knjigah. To se mi zdi izjemno pomembno – da na prijeten način pokažemo, da je branje »fajn«, da je »cool«, in da tudi če bereš, si lahko priljubljen, samozavesten in še rad nastopaš na nacionalki. Drugič, skozi leta so se oblikovali priporočilni seznami knjig, ki so v pomoč tako mladim kot staršem pri izbiri primernega branja. Te sezname objavljamo tudi na spletu, mnogi jih
spremljajo – bodisi iščejo ideje za poletno branje, darilo, ali pa preprosto želijo vedeti, kaj je trenutno priljubljeno med mladimi. Pogosto dobim klice v smislu: »Maruša, kaj je zdaj aktualno? Kaj predlagaš?« In kolegi mi potrjujejo, da se te sezname res uporablja. Zelo so pri tem podporni tudi avtorji in založniki, ki prepoznavajo vrednost predstavljanja knjig v oddaji in ravno zato srčno upam, da kmalu predstavimo tudi novo knjižno oddajo za mlade.

Oddaja je energična, zabavna in polna humorja – kako se v ekipi lotevate iskanja ravnotežja med resnim znanjem in igrivostjo?
Za to ravnovesje sta v prvi vrsti zaslužna voditelja Juš Milčinski in Rok Škrlep. Oba sta odlična humorista, izkušena in inteligentna, znata iz zahtevnih, pametnih tem narediti tudi kaj zabavnega. Imata izjemen občutek, kdaj lahko dodata kanček igrivosti, ne da bi pri tem razvrednotila vsebino. Določeno mero igrivosti pa vpeljujemo tudi drugi člani ekipe, predvsem že pri sami pripravi vprašanj. Vnaprej razmišljamo, kaj bi lahko pri določenem vprašanju dodali, kako ga oblikovati tako, da bo dostopnejše, zanimivejše, a še vedno zahtevno. S skupnimi močmi resne, kompleksne vsebine prilagajamo tako, da ostanejo odgovorne in poučne, hkrati pa so gledalcem tudi prijetne in zabavne. Sem namreč zagovornik tega, da se mora gledalec ob naši oddaji dobro počutiti, ne pa reči, da so to tako težka vprašanja, da preklopi drugam.

Današnji otroci odraščajo obdani z zasloni – pametnimi telefoni, tablicami in računalniki. Kako gledate na njihovo navzočnost v življenju družin in mladih? Se v oddaji Male sive celice pogovarjate tudi o tem, kako tehnologija vpliva na sposobnost koncentracije, ustvarjalnost in socialno interakcijo otrok? Bi priporočili kakšen “tehno-detoks” ali vidite v tehnologiji neizkoriščeno učno moč?
V oddaji Male sive celice v sodelovanju s projektom DIGI Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani ozaveščamo o varnosti na spletu in vseh vidikih, ki jih tehnologija prinaša – tako pozitivnih kot negativnih. Absolutno želimo opozoriti mlade na toksične elemente digitalnega sveta, vendar ob tem vedno znova poudarjamo tudi pozitivne potenciale tehnologije, ki jo znamo kot odrasli – izkušeni in izobraženi – uporabiti za širjenje kakovostnih vsebin. Prav zato smo ustvarjalci oddaje dejavni tudi na družbenih omrežjih – TikToku, Instagramu in Facebooku – s profili Čist hudo in Male sive celice. Verjamemo, da lahko z dobrimi vsebinami nagovorimo mlade na njim bližnji način. Tehnologije se ne da ignorirati, zato jo moramo raje pravilno usmerjati. Seveda so »tehno-detoksi« dobrodošli – in ne le za otroke, ampak tudi za odrasle. Pogosto so prav odrasli tisti, ki postavljajo slabe zglede: če otroci vidijo, da smo nenehno na telefonih in pred zasloni, jih ne moremo prepričati, naj sami ravnajo drugače. Sama sem prepričana, da tehnologija lahko pomembno pripomore h kakovostnemu življenju mladih – če je uporaba časovno omejena in nadzorovana. Ključno je, da tako starši kot vzgojno-izobraževalni delavci postavimo jasne meje in se jih tudi držimo. Omejen čas, vsebinska kakovost in odgovorno ravnanje – to je kombinacija, v kateri lahko tehnologija postane močno in pozitivno orodje.

FOTO: Adrian Pregelj

Ste mama in urednica – kako usklajujete družinsko življenje in skrb za ustvarjalni proces pri oddaji?
Moja sinova, Jon in Oskar, dobesedno dihata in živita z oddajo Male sive celice. Jaz sem namreč zelo navdušena nad vsem kar prinaša življenje – in posledično tudi noro navdušena nad svojim delom in ustvarjalnim procesom. To pomeni, da pogosto poslušata moje pripovedi o snemalnih kadrih, novih idejah, rubrikah in dogajanju znotraj ekipe.

Moram pa povedati, da ju čedalje bolj vključujem tudi aktivno – testirata vprašanja, komentirata, kaj je primerno in kaj ne, predvsem pa me redno ozaveščata o novostih na družbenih omrežjih in spletu. Za to sem jima izredno hvaležna, še posebej Oskarju, saj me pogosto seznani z novimi vplivneži. Res je, da mi marsikateri od njih ni preveč všeč, a velikokrat najdem med njimi tudi izjemno dobre, takšne, ki otrokom prenašajo pozitivna sporočila. Med njimi recimo rada izpostavim Vida Pintariča ali Braskota – čeprav igrata igrice, hkrati mladim vedno znova poudarjata pomen zmernosti, nadzora in zdravega odnosa do tehnologije.

Moja otroka sta torej moja povezava s svetom mladih – in to znanje zelo rada vpletam tudi v samo oddajo. Kar zadeva usklajevanje službe in družine – hvaležna sem, da mi delo omogoča, da večino
obveznosti, razen branje knjig, opravim v osmih urah, zato popoldneve preživljam z družino. Ampak veste, kako je – najboljše ideje pridejo pod tušem, med igro z otroki ali na sprehodu. Moja služba je v bistvu del mojega življenja – 24 ur na dan.

Kako in na kakšen način boste poleti spočili svoje male sive celice?
Počitnic se že neizmerno veselim! Moje male sive celice se najbolj spočijejo takrat, ko lahko veliko berem – in poleti je čas, da preberem vse tiste knjige, ki med letom čakajo na polici. Med sezono namreč veliko časa namenim branju mladinske literature, ker pripravljam rubriko Prebrane celice. V tem sicer neizmerno uživam, a poleti si privoščim tudi kaj zase. Letos imam v načrtu kar pester izbor – že se veselim, da bom brala pisma Hanne Arendt, pa strokovni priročnik Nika Škrleca o možganih. Seveda ne izpustim niti lahkotnega poletnega branja – kakšen ljubezenski roman, nekaj Jane Austen, pa Harry Potter za oddajo in zagotovo tudi kakšna Agatha Christie. Letos me je pisatelj Avgust Demšar v pogovoru še dodatno navdušil nad njenimi detektivkami. Počitnice bodo letos – kot vedno – čas za branje, potovanja, morje in predvsem uživanje v moji ljubi Hrovači. Prepričana sem, da bomo tam spet kaj novega zidali, kaj zasadili – ali pa samo brali knjige pod jablano. In to je tisto, kar me najbolj napolni.