Marko Hedl: Črna kuhinja za novo stoletje

6 hours ago 16

ARTICLE AD

Hribovju na severovzhodu Slovenije, Kozjaku – Mariborčani radi rečejo Kobansko, s kultivirano krajino, s po gričih in slemenih razpršenimi kmetijami, ločenimi z grabami in temnimi gozdovi. Težki in skromni pogoji za kmetovanje, danes bi temu morda rekli »sonaravno kmetovanje«, ter ne-izkoriščanje naravnih virov je pripomoglo k temu, da je to podeželje, v tako naravni kot grajeni krajini, ostalo pristno.

To spoznanje je arhitekta Marka Hedla privedlo k raziskovalnemu in dokumentarnemu delu Kozjak-Mittelberg. Posvetil se je proučevanju že zapisane zgodovine iz skromnih virov in popisu snovne kulturne dediščine kobanskih kmetij. V projektu, ki je tudi arhitektovo magistrsko delo na graški fakulteti za arhitekturo, je natančno izrisal šestnajst kmečkih posestev ter zabeležil razvoj kmetije od prve dokumentacije, Frančiškanskega katastra iz leta 1824, do danes. Poudarek je na gospodarjevih hišah in ostalih kmečkih poslopjih, ki so uspela kljubovati zobu časa ter ostati v prvotnem stanju. Del opisa so tudi način gradnje, materiali, imena prostorov in spremembe v sami hiši.

Večina hiš je starih več kot sto let , kar pomeni, da se je takratni način življenja bistveno razlikoval od današnjega. Hiša se je tako morala prilagoditi novim željam in potrebam, kar se na podeželju velikokrat zgodi tudi brez arhitekta. Ob obiskih dokumentiranih kmetij, so ljudje, ki zdaj tam živijo, razkrili njihove zgodbe in usoda teh kmetij je postala bolj jasna; težko življenje je bilo pogosto razlog za opuščanje kmetijske dejavnosti, propad kmetije, posameznih poslopij ali celo glavne hiše. Velikokrat se sama stara hiša ali t.i. stara bajta ni uspela prilagoditi novemu načinu življenja in je bila posledično obsojena na propad.

Marko Hedl pojasni: “Prav tako je bilo tudi stanje na naši kmetiji. Stara bajta, že leta prazna, sicer stoji, a že okoli štirideset let služi kot skladišče in odlagališče za vse, kar je prav tako nekoristno in pozabljeno. V osnovi je pristna, ampak malo povešena, leta se ji poznajo. Preživela je že kar nekaj človeških generacij, želja je, da jih še bo nekaj. Prenove se lotevamo postopoma; začela se je s staro črno kuhinjo. Črna že dolgo ni bila več, po prihodu železnega »šporheta« je bila prebeljena neštetokrat. V želji po ohranitvi in obuditvi te hiše je prišla ideja o poletnem studiu. K prenovi sem pristopil s tradicionalnimi tehnikami gradnje z zemljo – ilovico, z nujnimi statičnimi ukrepi ter pogledom arhitekta. Veliko časa in dela je bilo vloženega za dosežen rezultat.”

Stari štedilnik ali šporhet ostaja v prostoru, ne služi več kot vir toplote, ampak kot shramba. Ilovnati ometi so prebarvani z ilovnato barvo, oboji iz lokalnega nahajališča. V stari kuhinji je nova oprema, stare peči in nov vonj. Po dolgem času je prostor spet zadihal in čaka na naslednje prostore, da se mu počasi pridružijo.