Marija Jakopin: O sobivanju z medvedi

Sobivanje postaja vedno bolj priljubljena beseda, saj nas je ljudi na svetu vse več, hkrati pa smo vedno bolj mobilni. Zato bo prihodnost polna prilagajanja in kompromisov.

Najbolj sočne zgodbe o sobivanju sicer prihajajo iz blokovskih naselij. Sploh iz časa komunizma, ko se je vsa soseska ovila v vonj kislega zelja, saj je na enem izmed balkonov fermentirala ta zdrava delicija. Ko je za karate zagreti sosed na parkirišču pred blokom z izostrenim pogledom v očeh in odločnostjo gibov izvajal kate; in smo pogledovali en proti drugemu in namigovali na težave s krizo srednjih let soseda. Ko so nas vsako jutro ob šestih budili zvoki otesanja straniščne metlice z udarjanjem ob školjko. In ko smo ob presunljivo tankih stenah poslušali sosedovega najstnika, kako poskuša očarati sošolko z razkazovanjem znamk in končnim zamahom ljubezni: “Lahko vzameš katero od teh, ki jih imam itak več enakih in niso dosti vredne.”

Pri sobivanju človeka in medveda pa imamo še več težav. Res je sicer, da se v gozdnem smislu z rabo besede “sobivanje” ne strinjam. Medvedi sobivajo z lisicami, krokarji in bakterijami. Z nami ne, saj smo v gozdu le na obisku. Težave s prisotnostjo človeka v gozdu se pokažejo, ko medved ne dojame miroljubnosti sprehajalskega človeškega gosta in ga napade. Drug problem pa je, da medved prihaja v naše okolje in ne razume recipročnosti. Takrat je namreč on na obisku pri nas, a se za osnovni bonton ne zmeni. Brezbrižno odpre smetnjak, raztrese vsebino po cesti in se posladka s pretečenimi in še vedno odličnimi keksi.

Medvede in ljudi imamo torej prepletene. Prihaja do vse bolj burnih konfliktov. Kako problem rešiti in se pri tem truditi, da bi bilo čim manj pobijanja?

Ena od idej, ki se zadnje čase pojavljajo v medijih, so krmišča. Z njimi naj bi zadrževali medvede v gozdu. Med študijem gozdarstva smo se učili, da je antropogena hrana za prostoživeče živali neprimerna, hkrati pa ni učinkovita. Ko na primer bukve obilno semenijo, lahko dostavljamo poljubno količino še tako okusne hrane na krmišča, a se medvedi tako mastijo z žirom, da jih naša hrana ne zanima. Po drugi strani se je izkazalo, da medvedke ne zahajajo v vasi zaradi lakote, temveč ker bežijo pred medvedi. Ti imajo nagon, da pobijajo mladiče drugih samcev iz razloga širjenja lastnih genov. Podobno se znajde v vasi kak mlad medved, ki se še ni čisto našel v svoji odrasli medvedji vlogi.

Naslednje so ograje. Italijanska nasprotnica odstrela medvedov iz dokumentarca, ki se najde v arhivu naše nacionalne televizije z naslovom Nevarno blizu, predlaga, da bi bilo treba gozd ograditi. Tak tujek v okolju je zelo drastičen ukrep, ki bi ga bilo težko vzdrževati, kot tudi urediti vse dostope in skrbeti za njihovo dosledno zapiranje.

Druga raba ograje je, da se z njo zaščiti drobnico ali drugo živino in s tem prepreči vsaj tovrstne napade medveda. Zanimivo je, da kasneje v istem dokumentarcu vidimo posnetek medvedke, ki koplje luknjo pod ograjo, da bi se prebila na svobodo. Ta prizor me je poleg očitnega trpljenja staršev iz Trentina, ki so v napadu medvedke izgubili sina, najbolj ganil. Sploh ker je bil pospremljen z mislijo ustanovitelja zavetišča za medvede v Schwarzwaldu, kamor so pravkar omenjeno morilsko medvedko zaprli. Zavetiščar je poročal, da je medvedka ves čas živčna, da pleza na drevesa in gleda proti smrekam in svobodi, da pod ograjami nenehno koplje luknje. Zaključil je, da se mu po vseh teh letih opazovanja medvedov zdi usmrtitev vseeno bolj humana kot ujetništvo.

Italijanski medvedi so posledica naselitve okrog desetih medvedov iz Slovenije v devetdesetih letih. Zdaj jih imajo tam že okrog sto. Zaradi podnebnih sprememb in vse pogostejših let obilnejšega obroda dreves se količina hrane v gozdovih povečuje, zaradi česar imamo tudi vedno več medvedov. Ideja preselitve drugam tako ne reši problema, saj medvedov nikjer nočejo, pa tudi vsako leto seliti 200 medvedov je zahtevno. Podnebni razlog za hitro rast populacije tudi odgovori na vprašanje, ki se pojavlja – zakaj moramo vsako leto odstreliti tako veliko medvedov?

Že omenjena nasprotnica posegov v medvedjo populacijo iz izvrstnega dokumentarca priporoča tudi izobraževanje ljudi. Glede tega se z njo močno strinjam. Če bi v šole uvedli osnove gozdarstva, lovstva, biologije in vedenjskih navad prostoživečih živali pri nas, bi preprečili marsikateri incident. Ne bi pa rešili problema. Če kosmatinec malo trdneje zaspi, se nam lahko zgodi, da stopimo nanj, čeprav smo opozarjali nase. Včasih pa imajo tudi medvedi preprosto slab dan in narobe odreagirajo.

Zadnja ideja, ki pa je zrasla na mojem zelniku, posega po tehnologiji, katere velika navdušenka sem. Zamisel se mi je porodila, ko sem naletela na aplikacijo Gaydar za zmenke med istospolno usmerjenimi moškimi, kot neke vrste homoseksualni radar. Aplikacija omogoča tudi obveščanje, če se v vaši bližini pojavi kak drug uporabnik. Verjamem, da so vsi uporabniki aplikacije dobronamerni. Princip bi lahko uporabili na medvedih, jih počipirali in tako bi nas telefon opozoril, če bi se preveč približali kateremu izmed njih. Kljub tehnološkemu entuziazmu je najbrž neizvedljivo vzdrževati osemsto čipov, kolikor naj bi bila še sprejemljiva medvedja populacija. Vprašljivo pa je tudi, koliko ljudi bi uporabljalo aplikacijo med sproščujočim sprehodom po gozdu. Aplikacija žal tudi ne reši problema rastoče gostote populacije.

Zadeva je očitno zapletena in problematična. Sploh ker se zdi, da je edini način, da se razmere uravnovesijo, ta, da se lotimo že dolgo perečih in vedno bolj težavnih podnebnih sprememb. Ljudje v sebi skrivamo tudi sposobnost dogovora in, če nam uspe uporabiti ta dar na globalni ravni, bomo problem gladko razrešili.

Do tedaj, dragi bralec in ljuba bralka, vam želim mirno poletje, da bi bilo sobivanje s kopalci na plaži složno in ne bi nihče navijal veselih melodij iz prenosnega zvočnika, da bi bilo ljudi v gostilnah toliko, da se še dobi miza, da bi zvečer ob pogledu na sončni zahod umiril um in ogrelo srce in da bi ob namakanju v jezerih in morju doživeli nekaj tiste pristne sreče, kakršno izkazujejo medvedi, ko se ob vročinskem valu ležerno namakajo v kaluži. (Povezava.)

Piše: Marija Jakopin, gozdarka in lovka