Marija Jakopin: O mejah v gozdu

Zadnjič me je poklical novi lastnik sosednje gozdne parcele, ki se je želel dogovoriti, kje poteka meja. Ta namreč ni bila označena, kot je to sicer v navadi med gozdnimi sosedi. Hitro sva izračunala, da bi geodetska storitev stala več kot je parcela mejaša vredna, zato sva posegla po bolj ali manj zanesljivih laičnih napravah (kot so telefoni, športne ure in nekoliko zastarel gozdarski navigacijski aparat) in se o poteku meje dogovorila sama. Nato se je pojavilo vprašanje, kako bova mejo označila tako, da »bo za nekaj časa«.

Gozdne meje so večji podvig od drugih terenskih meja. Kmetijske površine so obdelane in se tako le redko zabrišejo. V mestih so meje dobro premerjene in že z objekti, ograjami in infrastrukturo se ve, kje se začne sosedova parcela. Z robniki so lepo zamejene tudi ceste in pločniki. Če se vrnete čez pet let, se slika ne spremeni prav dosti.

V gozdu je situacija drugačna. Drevesa rastejo počasi, a vztrajno in v roku desetih let je nek sestoj lahko povsem drugačen. Z vse več ujmami, pa se včasih v zelo kratkem času gozd popolnoma spremeni. Če smo imeli še pravkar lep, odrasel sestoj, je lahko v roku parih ur tam le še ena sama polomija (v spomin si prikličimo postojnske gozdove pred in po žledolomu). Včasih pa se poseka tudi kakšno drevo, vzklije mladje in tako gozda v roku petih let sploh več ne prepoznamo.

Označevanje gozdnih meja ni nekaj novega. Dokler nas je bilo ljudi bolj malo, smo se glede teritorialnih vprašanj ravnali tako kot se ravnajo teritorialne živali – če smo prišli na območje, kjer je nekdo že bil, smo si domorodca ogledali in se odločili ali se nam spopad za zemljo z njim splača. Če ne, smo se odpravili naprej, kamor človeška noga še ni stopila in se naselili tam. Ko se je pojavilo toliko človeških nog, da so potacale ves svet, se je pojavila potreba po mejah, pravilih, zakonih in nadzoru. Najstarejša meja, ki tiči v gozdu, kjer delujem, je zid, ki so ga Rimljani postavili okrog svojega imperija. Pred leti se je odivjal projekt Evropske unije za zaščito tega zidu. Navdušena nad kulturno dediščino sem še sama poprijela za motorno žago in se lotila grmov in dreves, ki so si brezbrižno prisvojili zid. Drug, mlajši, a še vedno zelo prisoten način označevanja mej so jarki. Te so kopali v času fevdalizma, ko je bila tlačanska delovna sila brezplačna.

V gozdu včasih še najdem tudi kak mejnik. Za starinsko okrancljane so mi geodeti in domačini povedali, da so iz časa Marije Terezije, spet drugi, mnogo bolj asketski, naj bi bili iz časa prejšnjega režima.

Trenutno najbolj uveljavljen način označevanja je risanje črt na skorjo dreves z rdečo lakirno barvo. Taka barva se je izkazala za najbolj obstojno. Meje se v bolj ali manj vidni obliki obdržijo pet let, ko se je treba spet odpraviti na barvanje meja v potu svojega obraza s pollitrsko jogurtovo plastenko v kateri se nosi barvo, s čopičem in “rašpljo”, s katero se postrga mah in lišaje s skorje, da se barva bolje prime. Če se iz gozda vrneš ne da bi si zlil vsaj nekaj barve po hlačah ali jakni, prejmeš pohvalno prikimavanje s strani kolegov gozdarjev. Barva se le tista drevesa, ki na svoji skorji še hranijo prejšnje črtice. Nove se nariše malo pod ali malo nad stare. Tako je barvanje nesporno. Če boste kdaj v gozdu našli take oznako, si oglejte še bližnja drevesa in hitro boste ugotovili, da so drevesa z oznakami v bolj ali manj ravni črti, ki predstavlja mejo. Tako boste tudi vedeli, čigavo je posamezno drevo z oznako.

Način je relativno dober, saj smo se ga navadili in se večinoma strinjamo z njim. Zaplete se le, ko pride do padca dreves, ki imajo narisane črtice. Če je ta padec kontroliran (ga izvede človek), se ob poseku črtice nariše na bližnje drevo. Bližnje drevo vedno obstaja, saj je v Sloveniji golosek prepovedan. Zaplete se, ko drevesa padejo zaradi ujm (vetrolomi, žledolomi, snegolomi). Takrat se sestoj običajno spremeni do nerazpoznavnosti in tako skupaj z nam ljubim gozdom, izginejo tudi meje. V tem primeru so jarki ali zidovi bolj zanesljivi, a kaj, ko jih več ne postavljamo. Ne le, da so neekonomični, prepoveduje jih tudi zakonodaja, kar je po svoje prav. V gozdu si iz naravovarstvenih razlogov želimo čim manj človeških objektov (kar zid ali jarek nedvomno sta).

Meje kot objekti urejanja medčloveških odnosov, segajo tudi izven prostorskih okvirov. Vsem znana je fraza skakanja čez plot, ki z analogijo zamejevanja pašne živine na domač travnik prepreči dostop do sosednjih, že zaradi nedosegljivosti, bolj dišečih travišč.

Neotipljive meje postavljamo tudi otrokom. Kje točno so te meje in za kaj vse veljajo, je pogosta starševska dilema. Tako se mi je zgodilo, da je sin kar naenkrat zrasel do te mere, ko je želel s prijatelji na zabavo in me je vprašal, ob kateri uri mora biti doma. Takoj sem se po pomoč zatekla k primerjavi z drugimi: »Kdaj pa morajo drugi domov?« Odgovor je bil raznolik, Borut ob osmih, Luka ob desetih, Aljaž pa nima omejitve. Sin je ob tem pobesil pogled in potihem priznal: »Je pa res, da ima njegov ati zapestnico z obeskom v obliki kovinske lobanje. In včasih igra kitaro.« Nemudoma sem pograbila sicer zgrešeno idejo, da je mnenje rokerja nemerodajno in zedinila sva se za povprečje, torej ob devetih. Oba sva bila zadovoljna, sin je vedel, kje je meja, jaz pa sem vedela, kdaj ga lahko pričakujem doma.

Naša otipljiva gozdna meja pa te dni čaka na dni brez dežja, ko bova z mejašem risala črtice po drevesih. Narava se bo na najino početje požvižgala, sama ne pozna meja, kar kaže tudi v brezmejni cvetoči lepoti, ki jo je prinesla pomlad. Naj se nekaj njene lepote in svobode naseli tudi v nas. Bodimo ravno prav omejeni in da bi za vse nas veljalo naj ne vrag, le sosed bo mejak.

Napisala: Marija Jakopin, gozdarka
Foto: Marija Jakopin