Marija Jakopin: Mir in nemir

Znašli smo se v časih, ko se zdi, da se po vsem svetu dviguje nemir. K občutku v veliki meri pripomore globalna digitalna povezanost. Vsak hip vemo, kaj se kje groznega dogaja. O vojnah poročajo z natančnostjo posameznika – danes so v tej in tej državi v tej in tej vojni umrli kar štirje otroci. Skorajda izvemo njihova imena. Nato nas doleti še neposredni učinek vojne: rumeni trakovi čez ročke za točenje goriva in utesnjujoča misel: “kako se bom jutri peljal v službo, ko pa mi že gori rdeča lučka, ki opozarja na nizek nivo goriva v rezervoarju avtomobila?”

Po drugi strani imamo vsega v izobilju. Jagode se že marca dobijo v cenejših trgovinah po par evrov za košarico. In to kljub inflaciji, težavam z gorivom, podnebnim spremembam, pomanjkanju kadra … V zadnjem času smo pridobili še pomoč umetne inteligence, ki osupljivo učinkovito odnese zajeten kupček dela za računalnikom.

In tako smo se znašli v paradoksu: obenem živimo v osrečujoči blaginji in občutku tesnobe, če ne že kar strahu. Paradoksalnost je sicer v družbi prisotna skozi celotno zgodovino, gre za nenavaden integralni element vsake družbe.

Kako ubežati stresu, ki ga primež sodobnega časa povzroča? Strokovnjaki za dušni mir vam bodo nemudoma hiteli razlagati, da sta najboljša načina rekreacija in sprostitev. Najbrž že veste, kam merim. V gozd, seveda!

21. marca smo obhajali svetovni dan gozdov. Kot se v vsesplošnem nemiru miselnost družbe odvrača od skrbi za okolje v bolj eksistencialno razmišljanje, se je tudi letošnji svetovni dan gozdov usmeril v ekonomijo in učinkovitejše izkoriščanje gozdov.

V Sloveniji smo svetovni dan gozdov obeležili tako, da je Zavod za gozdove organiziral okroglo mizo. Sedli smo v prijetno oblazinjene sedeže velike predavalnice Gozdarskega inštituta na Večni poti v Ljubljani in poslušali skupinico eminentnih gostov, ki so zagovarjali različne načine molže gozdov. Eni so trdili, da je potrebno turizem iz trenutno zelo obremenjenih središč, kot sta Bled in Piran, razpršiti po vseh slovenskih gozdovih, saj so naši lepi gozdovi zaenkrat premalo izrabljan turistični biser. Spet drugi so odločno zagovarjali tezo, da se v naših gozdovih nabira le majhen del užitnih ali celo zdravilnih zelišč – ljudje nabirajo par vrst gob, smrekove vršičke, bezeg in za božič mah, ostalo pa jih ne zanima. Omenjena je bila tudi bosa hoja po gozdu, kar naj bi vračalo stik z naravo. Tretji so se močno ogrevali za popularizacijo pohodnih pešpoti po gozdovih in učne poti. Nekateri so navijali za revitalizacijo lesarstva v Sloveniji. Med gosti sta bila tudi dva lastnika gozda, ki sta bila najmanj odločna v svojem mnenju in tudi manj retorično spretna od ostalih govorcev. Plaho sta le omenila, da narava ob ujmah v trenutku podre tisto, v kar je lastnik leta in leta vlagal – gozd namreč raste počasi.

Z mnenji gostov sem se le stežka strinjala. Predvsem iz dveh razlogov. Prvi izvira iz izkušenj. Prenekatero uro svojega življenja namreč porabim za to, da bi šlo gozdu vsaj približno dobro ob vseh obremenitvah zaradi podnebnih sprememb in človeškega navala na ta ranljiv ekosistem. Zato ob idejah, ki so jih natrosili gostje z izjemo dveh lastnikov, ne morem ubežati grenkemu občutku: vsak bi nekaj od gozda imel, dal pa mu ne bi popolnoma ničesar.

Kdo bo financiral in izvajal nadzor nad človeškim izkoriščanjem nelesnih dobrin ali rabo gozdnega prostora? Odlaganje odpadkov v gozdu je še vedno odgovornost lastnika, čeravno ni jasno, kako naj varuje gozd pred nepridipravi, ki se jim zdi najbolj priročno star, odslužen hladilnik odvreči v gozd. Lastnik nima prav dosti sredstev ukrepanja, če sreča turista, ki se mu zdi, da je v stiku z naravo tako, da se spomni prenočiti sredi gozda in si zato zvečer pod suhimi, od lubadarja napadenimi smrekami, zakuri ogenj. Po možnosti sredi zelo sušnega poletja. Vedno je možno poklicati policijo, ki pa pride na kraj turističnega kurilnega zločina dolgo po tem, ko je storilec že zdavnaj pobral šila in kopita ter se prestavil v sosednji kotiček gozdnega raja. Lastnik sicer lahko poskuša policiji dopovedati, da se turist nahaja »tam, kjer je Rudi enkrat našel crknjenega srnjaka«, a ker policisti ne vedo, kje je nesrečni srnjak storil svoj konec, zemljevida gozdnih vlak (prometnic, ki se uporabljajo za spravilo lesa) pa nimajo, ni dosti upanja, da bi si pomagali z našim sicer marljivim in hvalevrednim skrbnikom reda in miru.

Drugi razlog, ki me je vrgel iz tira, je bila odsotnost zagovornika gozda. Zakaj med gosti nista sedela pošten jelen in obilna smreka, ki bi zagovarjala interese gozda? Tako jelen kot smreka bi zagotovo odločno udarila po turističnemu navdušencu in njegovi ideji o razpršitvi turistov po gozdovih. V nemilosti bi bili tudi mi, ki se na vsake toliko spomnimo, prihrumimo v gozdni spokoj z gozdarsko mehanizacijo in podiramo nič hudega sluteče obilne smreke.

Z idejo lastne udeležbe v kotlu izkoriščevalcev gozda in ob sliki jelena, ki s kopitom žuga zeliščarki, sem se zabavala in tolažila medtem, ko je zaključno misel podajal direktor Zavoda za gozdove. Kot bi ga udarila strela modrosti z jasnega, a pametnega neba je odlično povzel ravno tisto, kar me je najbolj žulilo: da sta spoštovanje in ohranjanje narave bistvena elementa pri zagotavljanju katerekoli socialne funkcije gozda ter da smo lastniki upravičeno nemirni ob vseh pritiskih tako družbe kot podnebnih sprememb.

Ko sem naslednji dan pregledovala še zimsko spečo hosto, v kateri so se že bahale cvetoče vrbe s svojimi puhastimi, mehkimi mačicami, sem začutila mir, ki bi ga težko odrekla tudi drugim ljudem. In hkrati močno željo, da bi ga obvarovala pred vsem slabim, kar ljudje prinesemo.

Gozd je hkrati naša žrtev in objekt občudovanja: želimo mu vse dobro. Gozd ni ne dobronameren, ne zloben. Le mi smo tisti, ki ga lahko preveč obremenimo, da bi nam še naprej nudil les, plodove, prostor sprostitve.

Tako spet pridemo do globokega protislovja človeške vrste in vsakega posameznika: mešanice nedojemljive krutosti in navdahnjene kreativnosti. Morda je ta, še posebej izrazita paradoksalnost nova normalnost vseh nas, ki živimo v nestanovitnih in hkrati skrajno zanimivih časih.

Napisala: Marija Jakopin
Foto: Marija Jakopin