Margo Price: Hard Headed Woman

Piše: Matej Krajnc

Loma Vista, 2025

Margo Price se s svojim petim albumom, a prvim, posnetim v Nashvillu, od Stevie Nicks seli nazaj k Loretti Lynn in Emmylou Harris. Po prvih dveh ploščah, ki sta pomenili dejansko svežino na utrujenem podiju americane, je v zadnjih petih letih zapadla v nekakšen kliše, kar se pogosto zgodi perspektivnim imenom, ki pa avtorsko ne zmorejo ustvariti zares koherentnega opusa. Margo Price ima honky-tonkovsko preteklost in tega ne zanika, nasprotno, v svoji avtobiografiji, ki je, po pravici povedano, izšla nekolikanj prezgodaj, jo razgali do absolutnega, v svojih pesmih pa tudi, čeprav se preveč poslužuje že slišanega. Na pričujočem albumu se ne trudi več tako zelo s fleetwoodmackovskimi štimungami, šla je nazaj v bolj trd country, kar je dobro, njeno družinsko življenje poteka med domom in odrom, soprog je še vedno ključna soavtorska sila. Na splošno pomeni nov album premik navzgor po zadnjih treh, en od njih je bil tudi v živo, in nekje na poti je postala Margo nekolikanj megalomanska; čeprav ji glede na preteklost seveda verjamemo, da je trdoglava, kot je naslovila novo ploščo, je to še vedno tudi nekakšna poza, kot da mora to ves čas ponavljati in se potrjevati. Nam povedati. Naslovna pesem je čisto kratka, kot uvod, in bolje bi bilo, da bi, ker se rada loteva tudi predelav, v tem smislu predelala Elvisovo uspešnico iz 1958, pa jo malce prenapisala, s kančkom samoironije, da bi sicer mačistična rokerčina, ena najognjevitejših Elvisovih izvedb, zadobila nov kontekst. Margo je namreč tudi zelo angažirana na demokratični strani, kar je sicer ta hip v ZDA dvorezen meč, a vsekakor je proti vojnam in šovinizmu.

Na novi plošči se ji pridružita Jesse Welles in Tyler Childers, oba med tistimi, ki menijo, da je uradni Nashville country glasbo že zdavnaj pognal v pop. Namesto da bi se Margo za večjo komercialno prepoznavnost družila s Taylor in podobnimi, se je raje z Williejem, Krisom Kristoffersonom in Rodneyjem Crowellom. Denarja ji zdaj sicer ne manjka, ker se je v slabem desetletju od prve plošče povzpela med najvidnejša imena na sceni, a po potrditvi “uradnega” Nashvilla kljub vsemu ne hlepi; tudi na novi plošči nekako v duhu Dwighta Yoakama posadi nekoliko rokenrola v svoj honky-tonk, v pesmi I Just Don’t Give A Damn z repertoarja Georgea Jonesa se celo posluži nekolikanj staxovske štimunge (ali pa Muscle Shoals, izberite sami). Medtem ko je George svojo uporniško plat upovedoval z neverjetno lahkoto in prepričljivostjo, se pri Margo spet zdi, da je pesem uvrstila programsko, da nam bo znova povedala, kar misli, čeravno, kot smo že zapisali, ne dvomimo v njen uporniški duh. Tudi predstavitveni single Don’t Let The Bastards Get You Down, ki ga je spisala z Rodneyjem in pokojnim Krisom, je v tem duhu, zato so bolj prepričljive pesmi, kjer tega ne počne, denimo Red Eyed Flight ali Close To You. Bojo pa te udarnejše re-klamacije statusa dobre za na oder. Škoda, da starega Georgea ni več med živimi, zanimivo bi ju bilo videti skupaj na odru.

Če potegnemo črto, je nov album Margo Price lušten za poslušanje, čeprav v širši sliki ne pomeni nič zares novega. Po drugi strani je po besedah velikih umetnikov itak vse že napisano, pa tudi zaigrano. Hard Headed Woman je kot celota vsekakor zanimivejši album kot Rumors ali Strays, sploh na koncu, ko v štimungi Carlene Carter zapoje Kissing You Goodbye. Predvidljiva poteza trdoglavke sicer, a pri tej pesmi nas ne moti. Zlasti zato, ker je izpod peresa Waylona Jenningsa in se ji to pozna. Ravno pri takih pesmih se vidi, da Margo avtorsko (še) ni docela v prvi ligi, kot to še vedno ne uspe denimo Norah Jones. A pustimo to za zdaj in si znova zavrtimo Kissing You Goodbye.