Margarita Šunjić. Biti plesalec je poseben izziv in hkrati poseben klic!

Pogovor z absolventko Akademije za ples AMEU Margarito Šunjić, ki je pred tremi leti prišla na študij plesa iz Splita v Ljubljano.

Počasi se poletje preveša v jesen, kar za plesne ustvarjalce pomeni začetek nove sezone. Zate pa tudi neko novo obdobje, kajne, saj si končala 3. letnik Akademije za ples. Kaj torej prinaša jesen?
Pravkar sem zaključila absolventsko leto na smeri Jazz in show ples ter se trenutno aktivno posvečam izdelavi diplomskega dela. Lahko bi rekla, da sem razpeta na kar nekaj različnih strani, saj se ukvarjam z različnimi projekti, ki me trenutno vodijo od Dalmacije do Ljubljane. Čez vse poletje delam v show businessu v Splitu, kjer nastopam v sklopu hotelskega programa, od prejšnjega tedna pa tudi aktivno obiskujem treninge, saj sem uspešno opravila avdicijo za muzikal, ki bo v Splitu izveden prvič. Zelo se veselim tega projekta in vsega, kar me še čaka. Jeseni me ponovno čaka precej dela. Na področju koreografskega in pedagoškega dela se želim udejstvovati v dveh plesnih klubih, v Zagrebu in Ljubljani. Ob tem želim nadaljevati tudi z nastopanjem na različnih projektih in plesnih nastopih, za katere verjamem, da jih bo vedno več. Moja velika želja je tudi vpis na magistrski pedagoški program na naši Akademiji, kar me dodatno motivira, da čim prej zaključim diplomo in naredim naslednji korak v svojem izobraževanju.

(foto: Andraž Kobe)

Torej je bila odločitev pred tremi leti, da se iz Splita preseliš v Ljubljano, pravilna?
Vsekakor. Mislim, da bo odločitev za prihod v Ljubljano za vedno ostala ena najboljših in zagotovo tudi ena najbolj ponosnih odločitev, ki sem jih sprejela. Kljub temu, da ni bilo niti malo lahko zapustiti družine, doma in prijateljev, je bila moja ljubezen do plesa tako velika, da me je ohranjala pogumno tudi v trenutkih, ko ni bilo lahko. Ko danes pogledam nazaj, vidim to kot čudovito, a hkrati zelo zahtevno obdobje, ki me je na številne načine izgradilo – tako profesionalno kot osebnostno. Vedno ga bom nosila s seboj kot eno najlepših obdobij svojega odraščanja in življenja.

Kaj vse ti je Akademija za ples prinesla in kaj ti je mogoče tudi odnesla?
Rekla bi, da mi je zagotovo prinesla veliko več, kot pa odvzela. Od tehničnega napredka v skoraj vseh plesnih stilih do discipline, vztrajnosti, odgovornosti, novih znanj, sposobnosti, poznanstev in predvsem novih odnosov in prijateljstev. Besede ‘odvzeti’ pravzaprav niti ne bi uporabila. Mislim, da vsak poklic, ki se mu človek odloči profesionalno posvetiti, s seboj prinaša določene žrtve. Morda mi je ples včasih onemogočil kakšno bolj brezskrbno ali spontano potovanje, izhod ali trenutek, ko bi si lahko privoščila, da preprosto ne bi bila prisotna. Toda tudi to razumem kot del izbire, ki sem jo naredila. Zato ne bi rekla, da mi je ples karkoli zares odvzel. Prej bi rekla, da me je naučil, kaj mi je pomembno in za kaj sem se pripravljena potruditi.

Margarita Šunjić je vsako leto prejela diplomo Akademije za ples za njeno nesebično podporo sošolcem in sošolkam. (foto: Tija Ažman)

Po čem boš AMEU najbolj zapomnila?
Najbolj si jo bom zagotovo zapomnila po vseh odnosih in poznanstvih, ki sem jih dobila prav zaradi nje. Ta štiri leta so bila zame izjemno bogata in polna novih prijateljstev, novih koreografov, različnih načinov dela, novih izkušenj in ljudi, ki so na tak ali drugačen način vplivali na mojo plesno pot. Seveda pa bom Akademijo vedno povezovala tudi s številnimi čudovitimi nastopi, ki smo jih skupaj ustvarili. Posebej se bom spominjala tistih kratkih, a intenzivnih trenutkov tik pred odhodom na oder – ličenja, oblačenja, stresa, treme, smeha, zadnjih priprav in tistega posebnega občutka, ki ga lahko razumeš samo, če si del tega sveta. Prav ti trenutki so pogosto tisti, ki ostanejo najdlje.

Kaj bi svetovala vsem plesalcem, ki se odločajo za vpis – na kaj naj pomislijo?
Mislim, da je prvo vprašanje, ki si ga morajo zastaviti, pravzaprav zelo preprosto: Ali živim za ples? Je ples res nekaj, kar me tako močno vodi skozi življenje, da bom tudi takrat, ko bo težko, še vedno vedel oziroma vedela, zakaj sem tukaj? Ali je to ljubezen, za katero sem pripravljen živeti in s katero želim živeti? Ker težki trenutki zagotovo pridejo. Zato se mi zdi pomembno, da človek že na začetku ve, zakaj se je odločil za to pot. Če je odgovor iskren in je ples res nekaj, brez česar si ne predstavljaš svojega življenja, potem je vredno poskusiti.

Kakšne pa so tvoje ambicije že zdaj pred diplomo in kakšne po diplomi? Kam si želiš razširiti svoja plesna krila? Ali Slovenija ostaja tvoj bivalno-ustvarjalni prostor?
Moje ambicije so velike in precej raznolike, saj verjamem, da so že same po sebi pomemben korak k uresničevanju sanj, ki jih imamo. Za začetek bi rada ostala predvsem na relaciji Hrvaška–Slovenija, ob tem pa si želim tudi čim več nastopov in projektov v okoliških državah. V bližnji prihodnosti pa se vidim tudi drugje po Evropi. Posebej me privlači London, kjer bi si želela na neki način še dodatno razširiti in izpopolniti svoje plesno izobraževanje.
Za zdaj pa želim predvsem graditi svojo pot, nabirati izkušnje in se učiti iz vsakega projekta, ki pride na mojo pot.

Imaš že kakšen projekt v bližnji prihodnosti, nekaj si že omenila?
Imam! Trenutno se odpirajo različni in zelo raznoliki projekti in iskreno se zelo veselim vsakega, ki me čaka. Sodelujem s čudovito ekipo umetnikov in plesalcev tukaj v Splitu. Čeprav smo se v show smeri začeli razvijati šele pred kratkim, mislim, da smo na zelo dobri poti in da nas čaka še veliko lepega. Zelo sem hvaležna, da lahko delam z ljudmi, s katerimi si delimo podobno energijo, ustvarjalnost in željo po ustvarjanju nečesa novega.

Julija si se udeležila tekmovanja v Miamiju in z lastno točko osvojila zlato priznanje. Za kakšno tekmovanje je šlo in s kakšnimi pričakovanji si se ga udeležila?
Tako je, letos julija sem plesala v Ameriki! Želja po tem je bila prisotna že zelo dolgo, zato sem bila neizmerno srečna, ko se je letos končno uresničila. Šlo je za velik plesni festival, ki se vsako leto odvija v drugi zvezni državi ZDA. Letos je potekal na Floridi, v Miamiju. Ne gre za klasično tekmovanje, kjer bi obstajalo eno prvo, drugo in tretje mesto, ampak se vsaka točka ocenjuje in točkuje samostojno ter glede na rezultat prejme zlato, srebrno ali bronasto priznanje. Moj solo je osvojil zlato in zaradi tega sem neizmerno srečna in ponosna. Za solo sem izbrala temo, ki jo obravnavam tudi v svojem diplomskem delu, kar se mi je zdelo odlično izhodišče za raziskovanje in ustvarjanje ter mi je dalo tudi veliko materiala za vse, kar me še čaka. Celotna energija, talent in izkušnja festivala so bili resnično neopisljivi. Zelo velika razlika v primerjavi z nekaterimi evropskimi tekmovanji je bila zame prav festivalska atmosfera. Imela sem občutek, da so se vsi med seboj podpirali, spodbujali, navijali drug za drugega in se družili. Bila je čudovita izkušnja, predvsem pa izkušnja, polna res čudovitih ljudi.

Kakšno je sploh tvoje mnenje o tekmovanjih? So pomembna za vaš razvoj in za vašo kariero ali meniš drugače?
Mislim, da so tekmovanja lahko zelo pomembna, predvsem v obdobju odraščanja, ko plesalci skozi njih pogosto dobijo eno svojih prvih oziroma vodilnih motivacij za ples. Vsekakor menim, da so dobra in da je otroke v določeni meri smiselno z njimi spoznati. Tako z opazovanjem kot tudi s sodelovanjem na različnih tekmovanjih se lahko naučijo ogromno stvari. Hkrati pa se mi zdi zelo pomembno, da tekmovanja nikoli ne postanejo edini namen plesa. Ples je veliko več kot rezultat, ocena ali primerjanje z nekom drugim. Naloga vsakega pedagoga je po mojem mnenju, da otrokom pokaže ples v njegovi polnosti in umetniški lepoti ter jim pomaga razumeti, da ples ni prostor za nenehno dokazovanje, temveč predvsem prostor osebnega razvoja, izražanja, raziskovanja in uživanja v gibanju.

Komu si hvaležna, da je ples postal tvoj poklic?
Svoji mami. Letos septembra praznujem že 20 let svojega plesnega življenja. Mama je bila tista, ki me je pri mojih nepolnih treh letih vpisala na balet. Prav tam sem v svojih prvih plesnih letih razvila ogromno ljubezen do plesa, ki neprekinjeno traja in raste že dve desetletji. Seveda pa so poleg mame tukaj tudi moja celotna družina in vsi moji prijatelji, ki so neizmerno zaslužni za vse, kar sem do danes dosegla. Verjeli so vame tudi takrat, ko sama vase nisem verjela. Bili so moj najglasnejši aplavz v občinstvu in hkrati moje najbližje rame za jok v vseh situacijah, ki mi jih je ples prinesel. Resnično ne bi bila tam, kjer sem danes, če ne bi bilo njih.

Je biti plesalka v današnjem času poseben izziv?
Rekla bi, da je biti plesalec poseben izziv in hkrati poseben klic – in mislim, da bo vedno tako. Razlog je preprost. Za odločitvijo, da se profesionalno ukvarjaš s plesom, stoji precejšnje tveganje in pripravljenost živeti z njim. To je čudovit poklic, ki človeka resnično lahko naredi posebnega, vendar zahteva tudi veliko psihološko pripravljenost in notranjo moč. Prihajajo trenutki, ko se sprašujemo, ali smo se odločili prav, ali je ta poklic dovolj stabilen, ali bomo lahko od njega živeli in ali se bo vse skupaj nekoč obrestovalo. Takšni trenutki so po mojem mnenju normalen del te poti. Verjamem pa, da prav notranja moč, volja in predvsem ljubezen do tega, kar počneš, človeka vodijo naprej in mu pomagajo doseči uspeh kljub vsem težavam, ki se pojavijo na poti.

Kaj pa prinaša ples v tvoje življenje in zakaj sploh plesati?
Ples je resnično moja prva ljubezen. Je del mene in moja stalnica v tem nestalnem svetu, v katerem živimo. Je moja varna točka, ki je včasih najlepša, včasih najbolj frustrirajoča, a je kljub vsemu vedno moja najbolj ljubljena točka. Zame je ples dar, ki mi je bil podarjen, in čutim, da je moja naloga, da ta dar čim bolj izpolnim in mu dam vse, kar lahko. Zaradi tega bom za ples in za vse, kar mi je skozi življenje prinesel, vedno neizmerno hvaležna.

Vse dobro, draga Margarita, za prijatelje pa Margi, kajne?
Tako je – za prijatelje Margi! Hvala od srca, draga Barbra, za povabilo, prijazne besede in prostor, ki ga daješ plesnim ustvarjalcem. Želim ti veliko uspeha in vse dobro pri vsem, kar te še čaka!