Lokalne legende: Ljubo Radovac: »Če nekdo banano na steni proda za par milijonov, se vprašaš, kaj umetnost sploh je.«

V Kopru je zelo težko naleteti na osebo, ki ne bi poznala Ljuba Radovaca. Prijeten in vselej nasmejan gospod z dolgimi sivimi lasmi je, če se malce pošalimo, fotografiral praktično celo mesto. 

Akademski slikar in fotograf se je rodil v Celju leta 1948, osnovno ter srednjo šolo pa obiskoval na Primorskem. Na svoji življenjski poti je nekaj let preživel v tujini, in sicer šest let v Kanadi, nekaj pa v Benetkah, kjer je pri 39 letih tudi diplomiral na likovni akademiji.

Ljubezen do fotografiranja

Ljubo Radovac se je začel s fotografijo ukvarjati že zelo zgodaj. Bil je eden prvih, ki je v Jugoslaviji za fotografiranje za dokumente uporabljal polaroidno tehniko v barvah, saj je imel to srečo, da je tehniko pripeljal in uvozil iz Toronta. 

Leta 1978 je začel sprva ustvarjati na Glagoljaški ulici, dobrih deset let kasneje pa se je preselil na Čevljarsko ulico, kjer je aktiven še danes. Kot pravi sam, je digitalizacija povozila filmski trak, saj ga je težko razvijati, postopek je postal zelo drag, za mlajše generacije pa nezanimiv.

»Mladi so danes zaradi uporabe telefona zanemarili fotografijo v pravem pomenu besede. Ne ukvarjajo se več z njenimi čari in vsemi njenimi postopki. Za zajemanje družinskih dogodkov je telefon hitrejši in pri tem ni potrebno veliko razmišljati, za kaj bolj profesionalnega pa je zaenkrat še vedno primernejši klasičen način.«

Umetnik od glave do peta

Umetnost je bila Ljubu takorekoč položena v zibelko, saj so se njegovi predniki ukvarjali z izdelovanjem fresk. Sam je priznal, da je že v osnovni šoli pri risanju izkazoval določen talent, ki ga ni imel vsak: »To imaš v sebi, s tem se verjetno rodiš. Če tega ne razvijaš, nekje zakrkne. Ko fotografiraš, se ustavi čas, saj miselno prestopiš v drugo dimenzijo, ki te posesa vase. To se pozna na vsakem koraku, skozi cel dan, skozi celo noč ter tudi skozi sanje.«

Vsaka slika je vredna toliko, za kolikor jo prodaš

Na svoji življenjski poti je prejel številne nagrade, dela pa so bila razstavljena tudi v tujini. Poudaril je, da se s slikarstvom nikdar ni ukvarjal zato, da bi se promoviral, saj je to delo galeristov. »Vprašanje je tudi, kaj lahko prodaš in česa ne moreš. Pri umetnikih velikokrat zamre volja po ustvarjanju, ko se nakopičijo neprodana dela.«

Po Ljubovem mnenju naročeno delo omejuje avtorja, najuspešnejši pa so tisti, ki so neodvisni in svobodni. Je torej v svetu kapitalizma manj uspešnih avtorjev? »Dandanes je ogromno zelo dobrih umetnikov, je pa res, da je slika vredna toliko, za kolikor jo prodaš, neglede na to, kako dobra je v resnici. Če ti nekdo banano na steni proda za par milijonov, potem se začneš spraševati, kaj umetnost sploh je in ali ni ves trud zaman.«

Ponosen na unikatne tehnike, ki jih je razvil

V slovenskem prostoru je Ljubo Radovac znan tudi po ustvarjanju stereogramov. To so slike, ki izgledajo tridimenzionalne, vendar to niso. Začel je z motivi solin, pri katerih je bilo prisotnih veliko ponavljajočih se motivov – od kupčkov soli do galebov. Gre za posebno tehniko, ki jo je razvil v želji po izboljšanju vida in po tridesetih letih se mu je dioptrija skoraj vrnila na izhodiščno točko. »Najbolj ponosen sem na slikanje stereogramov in drugih tehnik, ki sem jih razvil sam, s številnimi veščinami, ki sem jih pridobil iz prejšnjih poklicev in fotografije. To se potem vse skupaj akumulira v posebno tehniko, ki je mogoče unikatna.« 

Motivi se pri slikarjih skozi leta pogosto spremenijo. »Slikar se skozi številna življenjska obdobja duševno spreminja, posledično razvija nove tehnike in pristope. Sam sem v preteklosti slikal zelo ozaveščajoče slike, ki so bile precej turobne in temačne, kasneje sem to opustil in začel ustvarjati romantične, duši prijaznejše slike.«

Izpolnjene želje in podpora družine

Postati fotograf in slikar sta bili njegovi veliki želji. Pri izpolnjevanju le-teh je njegova družina igrala pomembno vlogo. »Že od samega začetka sem imel podporo družine, neglede na to, česa sem se lotil. Zaradi njihove spodbude mi je bilo precej lažje med študijem fotografije v Kanadi, saj so vedeli, kako si želim vrnitve domov, kjer sem si želel odpreti atelje. Kar se tiče Benetk, sem zelo pozno diplomiral, a je bila to moja večna želja, saj sem bil zelo nadarjen v slikanju. Že prej sem imel možnost študiranja na ljubljanski akademiji, vendar me tja ni vleklo. Na koncu mi je v poznejših letih vendarle uspelo.«

Še naprej fotografira, za slikanje bo še čas

Ljubo Radovac je pri svojih 76 letih še naprej aktiven fotograf. Pravi, da bo fotografiral, dokler bo lahko, saj je to družinski posel in želi pomagati sinu. Slikarstvo pa je trenutno na stranskem tiru. Če bo čutil veliko željo po njem in ne po prodaji slik, bo spet začel ustvarjati tudi na tem področju.

ANDRAŽ VELKAVRH