Lokalne legende: Le kdo ne pozna Izyja?

Izidor Guštin je prava koprska legenda. V največjem mestu slovenske Istre težko naletimo na osebo, ki ga ne pozna, ga še ni videla ali z njim celo kaj spregovorila. Srečujemo ga povsod – v športnem parku Bonifika, na plaži, na tržnici, v centru mesta ter v številnih dvoranah na športnih in kulturnih prireditvah. Znan je po svojem vzdevku Izy, ki sovpada z njegovim imenom. Pa vendarle je, kot pravi sam, »finta« drugje, saj so mu mladostniki ta nadimek nadeli po ogledu risanke Piki. Kužka so poistovetili z njim, njegovo ime v pesmici pa zamenjali z okrajšavo njegovega imena, z besedo Izy. Vse ostalo je zgodovina in prav zgodovina je tokratnega sogovorca pritegnila, ko je bil otrok. Takrat ga je zanimala preteklost, saj si je želel postati zgodovinar, a ga je življenjska pot vodila do poklica ekonomskega tehnika, čeprav se dandanes še vedno zanima za zgodovinska odkritja. V zrelih letih se na višji šoli še naprej izobražuje za organizatorja socialnih mrež. 

Izy je rojen v Kopru, kjer mu je všeč predvsem bogata kulturna dediščina. Zase pravi, da je v njem precej lokalpatriota. Iz otroštva se najbolj spominja kolesarjenja, saj je bil od jutra do večera njegov glavni rekvizit kolo. Čeprav ni nikdar treniral v nobenem klubu ali društvu, je bil in je še naprej velik športni navdušenec. Najbolj mu je všeč, da do uspeha pri športu vodijo delovne navade, trud in veliko treninga: »Zanimivo mi je spremljati trud in napredek posameznikov oziroma ekipe v igri. Četudi ekipa izgubi, a pri tem dobro odigra, sem z videnim zadovoljen,” je strokovno ocenil športnike. Izidor spremlja večino športov, še posebej pa mu je pri srcu rokomet, ker je zelo dinamičen in nepredvidljiv. Kot tehnični vodja je nekoč sodeloval pri ženskem športnem društvu Maestral ter njegovem nasledniku ŽURD Koper. Poleti ga vselej vidimo tudi na festivalu Eurofest, kjer je v ožjem organizacijskem odboru in pomaga pri zapisnikarskih opravilih. 

Sicer že trideset let vodi in sodeluje z različnimi skupinami otrok in mladostnikov, tako v formalnih kot neformalnih skupinah, zato ima do njih poseben odnos. Sprva delo z mladostniki ni bilo predvideno, a mu je vodenje birmanske skupnosti predstavljalo veliko prelomnico v življenju. Po pozitivnem odzivu uporabnikov je prišel do spoznanja, da mu je dan naravni skriti talent. Enako se razume in druži z vsemi generacijami, od pubertetnikov pa do starejših, odvisno od interesov, razvojne stopnje, teme pogovora, značaja in intelektualnih sposobnosti. Njegov življenjski moto je: »Pomagati otrokom, da sami naredijo kar zmorejo.« Po njegovem mnenju se generacije skozi čas spreminjajo, zato bi bilo nujno uvesti ocenjevanje vedenja v izobraževalnih ustanovah. Veliko je problematičnih »barabic«, katerih besedni zaklad so kletvice. Manj je medsebojne povezanosti, altruizma, vse več pa egocentričnosti. Izy je tudi velik nasprotnik tehnologije in elektronskih naprav, ki otroke posrkajo vase, kadar jih prekomerno uporabljajo. To se odraža pri pogovoru, pri katerem otroci sogovorca sploh ne gledajo v oči. Opaža tudi to, da je vse več nezrelih staršev, ki otrokom kupujejo stvari, ki niso primerne za njihovo starost, na primer električne skiroje. 

Naš sogovornik rad dela z ljudmi, čeprav je včasih težko. Njegov vzornik je sveti Janez Bosko, ki je v 19. stoletju ustanovil oratorij za zapuščene otroke z ulice. V Kopru se je s to dejavnostjo ukvarjal tudi Zavod New Prevent, pri katerem je Izidor sodeloval kot prostovoljec. Trenutno je aktiven na številnih področjih. Kljub spremenjenemu, hitrejšemu tempu življenja, pa pravi, da je vse odvisno od posameznika, če se zna ustaviti in si vzeti čas zase. 

V prostem času rad spremlja tekme, poje v Stolnem pevskem zboru, bere ter si bistri možgane z ugankarskimi revijami. Rad tudi kaj skuha, zlasti meso, testenine in krompir na različne načine. Zelo rad posluša kakovostno glasbo. Najbolj mu je všeč Lucio Battisti, za katerega pravi, da je bil zelo ustvarjalen, da ima bogata ter življenjska besedila in da pesmi ni ustvarjal po istem kopitu. Glede filmov pa je zelo izbirčen, saj nekvalitetnih ne gleda. Njegov najljubši je Brodolomec na mesecu. 

Za konec je Izy še dodal, da ima rad potovanja, kjer ga nagovarjajo naravni in kulturni spomeniki ter botanični in živalski vrtovi. Carlo Acutis je nekoč zapisal: »Vsi se rodijo kot izvirniki, toda mnogi umrejo kot fotokopije,« kar je misel, ki se je dotaknila tudi Izyja, za katerega lahko Koprčani potrdijo, da je edinstven. 

Andraž Velkavrh