Lokalne legende: »Kreativnost ni vakuum.« – Jan Baruca, producent, avtor glasbe, glasbenik

Jan Baruca, znan tudi pod umetniškim imenom Yan Baray, je producent, aranžer, avtor glasbe in glasbenik, ki že kar nekaj časa soustvarja slovensko glasbeno sceno. Trenutno se posveča predvsem produkciji in snemanju, v zadnjem času pa ureja tudi svoj novi studio, ki ga opisuje kot »glasbeno sobo s kuhinjico, kjer se lahko dela, pogovarja in ustvarja – kot neko stanovanje za glasbo. Studio je velika beseda za to, kar imam,« pravi z nasmehom na obrazu.

Njegova zgodba se je začela doma, v družini, v kateri je bila glasba stalni spremljevalec. Spominja se, da je bila mama tista, ki ga je najprej uvedla v svet melodij: »Mama je imela glasbeno dušo. Ko smo bili majhni, smo poslušali muziko na ves glas in tega sem se nalezel. Vedno je bilo nekaj na radiu ali televiziji, vedno rokenrol,« je povedal, potem ko ga je ravno poklicala po telefonu. Njegov oče in stric sta kot člana skupine Platana mladega Jana pogosto peljala s seboj na šagre in koncerte.

Čeprav je Jan sprva igral bobne, tako kot njegov oče, se je kmalu preusmeril h kitari. »Obiskoval sem glasbeno šolo, ampak sem šprical teorijo,« je povedal iskreno. »Nato me je učitelj glasbe navdušil nad kitaro. Po šoli sem vsak dan igral po pet, šest ur. Najprej klasično kitaro, sposojeno od sosede, ki sem jo zdrsal do konca.« Po nekaj letih si je kupil električno kitaro. 

Že v osnovni šoli je z nekaj sošolci sestavil svoj prvi bend brez imena. Nastopili so na šolski prireditvi, kjer ga je spremljala trema. »Vedno si malo napet. Če ti je do tega, ne moreš biti ravnodušen.« V srednji šoli je s sestrično Laro Baruca ustanovil bend Tabula Rasa, kasneje pa jo je kot kitarist spremljal tudi na njeni samostojni glasbeni poti. Skupaj sta igrala tri leta, preden se je začel usmerjati v snemanje in produkcijo. »Svoje stvari sem hotel posneti sam. Ko sem čutil, da znam dovolj, sem naredil prvo ploščo.« Od nekdaj si je želel imeti svoj bend, igrati rock’n’roll, pop rock, kar danes počne pod imenom Yan Baray. 

Prvi album je izdal leta 2011, pri enaintridesetih. Glasbo in večino besedil napiše sam, pri nekaterih sodelujejo prijatelji. »Zadnje čase besedila pridejo prej, glasba se potem samo zlije. Prepustim se temu, kar čutim in skušam predati emocijo, ki jo imam v tistem trenutku.« O ustvarjalnosti razmišlja realistično: »Danes je toliko glasbe napisane, da se vedno najde kak delček, ki si ga nekje že slišal. Kreativnost ni vakuum, ampak skupek tega, kar si, kar poslušaš, kakor se počutiš. Nič ni povsem novega, dokler ne dodaš sebe.«

Sodeloval je z različnimi zasedbami, med drugim s skupino Pudding Fields, s katero je kot producent in aranžer prispeval k njihovem prvem albumu, izdanem leta 2004. Občasno se še vedno pojavi tudi kot tonski mojster na nastopih, sodeluje z drugimi bendi in snema. »Najlepše je, ko delaš z drugimi. S skupino se zapreš v studio, ideje se pomnožijo in tako stvar narediš štirikrat bolje, kot če bi jo delal sam. Tudi če pride do konfliktov, se iz tega vedno rodi nekaj lepega.«

Sedem let je igral z bendom GeDoRe, medtem pa sodeloval pri različnih projektih, med drugim pri albumu Mojce Štoka – Moye, za katero je napisal več pesmi. »Zdaj končujem svoj tretji album, ki bo izšel prihodnje leto. En singel je že pripravljen, čakamo le še video,« pove. Ob tem dodaja, da je največja napaka, ki jo je naredil v karieri, to, da se je predolgo prilagajal drugim. »Dolgo sem dajal sebe v drugo ali tretjo vrsto. A če hočeš, da te glasba izpopolni, se moraš izraziti in narediti nekaj svojega.«

Jan je deloval tudi kot tonski tehnik in glasbeni urednik na Radiu Koper in Radiu Capris. Nekaj časa je preživel v tujini, predvsem v Londonu, kamor se je pred desetimi leti odpravil po nove izkušnje. »London me je naučil, da nimaš vsega pod kontrolo. Avdicije, vaje, odprti mikrofoni. Bilo je stresno, sonce smo v nekaj mesecih videli štirikrat,« se nasmehne. Če bi danes lahko izbiral, bi odšel v Nashville: »To je pravljična dežela glasbe. Tam se glasba dogaja povsod, od enajstih dopoldne do treh zjutraj. V vsakem lokalu nekdo igra, ljudje poslušajo, spoštujejo to. To je kultura poslušanja, ki pri nas manjka.«

Kljub temu ostaja na Obali, kjer je doma. »Imamo dobre glasbenike, a zdi se, kot da nas preostala Slovenija ne vidi. Večji koncerti tukaj ne uspevajo tako kot drugje.« Meni, da bi se morali glasbeniki med seboj bolj povezovati in si pomagati.

Ko ne ustvarja, čas namenja družini, predvsem svojemu sinu, in prijateljem. Še vedno po delu rad prime kitaro, gre v fitnes, rola ali potuje. Kot tonski mojster je pred kratkim prepotoval Italijo, zdaj ga čaka še Francija. Njegov najljubši bend so Queen. »Nikoli si niso postavljali omejitev. Šli so iz rocka v country, niso se omejevali. To mi je blizu, da delaš, kar čutiš, neglede na to, ali te bodo vrteli na radiu.«

Po letih ustvarjanja, snemanja in koncertov Jan Baruca ostaja zvest svojemu preprostemu načelu, da je glasba način komunikacije. »Glasba je moj jezik. Če jo kdo razume, če se ga dotakne, je to najlepši občutek. Najprej delaš zase, a ko vidiš, da nekdo začuti to, kar si hotel povedati, je občutek še toliko boljši.«

Ana Zupan