5 hours ago
4
ARTICLE AD
MOKRONOG-TREBELNO – »Hvala, da ste z nami«: Zgodba Janeza Breganta, človeka, ki gasilstvo živi s srcem
Ni vsakdo, ki ob zvoku sirene pusti vse in steče v neznano, v boj, v ogenj. Še manj je tistih, ki to počnejo več kot pol stoletja. Janez Bregant pa je eden redkih – in zdaj tudi eden izmed treh v Sloveniji, ki so letos prejeli najvišje gasilsko priznanje Matevža Haceta.
Ko stojiš pred Janezom Bregantom, ne stojiš le pred gasilcem. Stojiš pred človekom, ki je za svojo skupnost naredil več, kot bi se dalo prešteti – z dejanji, ne z besedami. V svetu, kjer velikokrat glasneje zveni prazna fraza kot tiho dejanje, je Bregant tisti tišji heroj. Ki ni nikoli čakal aplavzov. A ga je zdaj – končno – dočakal.
51 let zvestobe. Brez vprašanj. Brez pogojev.
“Toliko toplih, prijetnih občutkov je ob tem. Izredno lepo je, če je trud opažen,”
je rekel Bregant, ko je izvedel, da bo prejel najvišje priznanje. A še bolj kot priznanje Matevža Haceta v roki človeka prevzame njegov glas. Ne vsiljiv, ne slovesen – topel, skromen. Tak, ki ve, da besede ne gorijo. Dejanje pa lahko reši življenje.
Njegova prva intervencija? Gabrijele na Dolenjskem. Gorelo je gospodarsko poslopje.
“Takrat sem bil še zelo mlad.”
In potem? Večja zadeva v Mokronogu. Čevljarsko podjetje ‘Zmaga’.
“Takrat sem dejansko vodil celo intervencijo sam. Objekt smo rešili. Notranjost pa … nekaj je pogorelo, žal nismo mogli vsega rešiti, ker je bilo ogromno lepil.”
Ni bilo vedno lepo. Ni bilo vedno zmagoslavno.
“Ponoči je prišlo do eksplozije. Reševali smo človeka, ki pa je zaradi prehudih opeklin na žalost preminil,” pove. To je bilo na Svetem vrhu. “Težko je. Take stvari ostanejo v tebi.”
“Ne gledaš na svoj čas. Ne na vreme – samo, da pomagaš”
Ko te pokličejo sredi noči, ko je minus pet? Ko dež in veter trkata na okno?
“Žene te to, da hočeš ljudem pomagati. Saj to je bistvo vsega. Pomoč, tista nesebična, iskrena. Velikokrat sem ravno sedel k večerji – pa je zapiskalo. In potem… grem. Brez vprašanj,” pove brez dramatike. “Žena mi je samo rekla ‘Pazi nase.’ In jaz sem šel. Nisem razmišljal, ali bo tam ogenj ali nesreča. Samo – grem.”
Enostavno. Človeško. In resnično. Tako kot vse, kar pove.
V Mokronogu? Vsi vedo, kdo je Janez Bregant
Ni neznan obraz, vsi ga poznajo. Ni nekdo z razglednice, ki ga vidiš enkrat letno. Janez je tukaj. Vedno bil, vedno bo.
“Najbolj sem ponosen, da sem lahko mentor. Imamo tudi druge, številne dobre mentorje, ki se ukvarjajo z mladino. Zato se za prihodnost prostovoljskega gasilstva PGD Mokronog pravzaprav ne bojim.”
“Za nekatere je biti gasilec služba. Pri nas pa si gasilec, ker si človek. In vsi vemo, kdo je kdaj komu pomagal,”
pove z gotovostjo nekoga, ki pozna vsako ulico in skoraj vsako družino v Mokronogu in širše.
Društvo. Skupnost. Ekipni duh, poudarja Janez.
“Gasilec nikoli ni samo en človek. To je skupinsko, timsko delo. To morajo biti ljudje, ki se med sabo dobro poznajo, ki znajo sodelovati.”
“Na vaji, v akciji, ob kavi v domu. Vse to nas je povezalo,” pove z nasmeškom. “S temi fanti in dekleti – to so bratje in sestre. Prijateljstva, ki jih ne pretrgaš. Tudi, ko smo starejši, se še vedno znamo nasmejat istim spominom.”
Na spletni strani PGD Mokronog piše: “Pridruži se nam!” In to ni ‘kar nekaj’. To je vabilo. Odkrito. Prijazno. Janezovo.
Vsaka nova roka, vsak nasmeh, vsak obraz je dobrodošel. Pri njih nisi le številka – postaneš del družine, ki diha skupaj, ko zagori.
Njegova hčerka je bila sonček. Dobrovoljček.
Lani avgusta je izgubila boj. Bilo bi ji 20 let. Rojena z boleznijo, a doma ljubljena. Sprejeta.
“Rodila se je z boleznimi in bila invalidka, ampak mi smo jo sprejeli in imeli neskončno radi takšno, kot je bila. Bila je naš sonček, dobrovoljček, vse je imela rada in oboževala.”
“Včasih, ko grem mimo tistega drevesa – tja sva šla skupaj. Tam se je smejala. In takrat si rečem – še vedno je z mano,” tiho doda in pogleda proč, v trenutek, ki ostane brez besed.
“Saj če izgubiš starše, je to na nek način naravno, če pa izgubiš svojega otroka, je pa zares težko to preboleti.”
Ob njem stoji žena. Vedno.
“Jaz sem ena takšna nežna duša, vse se me dotakne. Saj verjetno zato pa sem v gasilstvu že toliko let, zares rad pomagam vsem, ki potrebujejo pomoč.”
Vinogradnik. Kmet. Član društev. Vedno v akciji.
“Zdaj kmetijo še imam, sem jo pa predal sinu, zdaj s prvim tega meseca je pustil službo in se bo ukvarjal samo s tem.”
Aktiven je tudi drugje. Vinogradniško društvo Mokronog. Govedorejsko društvo Trebnje. In še mnoga druga društva.
“Imam tudi zidanico. A ne veliko trt, to je bolj za hobi. Čeprav danes čedalje več tega vinogradništva žal propade, mladi nimajo več posluha. Ampak dokler bomo še lahko obdelovali, bomo obdelovali. Volja je pomembna, dokler je.”
Priznanje Matevža Haceta. Trije na leto. V celi Sloveniji.
“Predlog je prišel iz domačega društva. Bil sem zares vesel, neskončno cenim to, da znajo člani društva prepoznat moje dolgoletno delo na vseh funkcijah, ali pa tudi na intervencijah.”
Gasilska zveza Slovenije letno podeli le tri tovrstna priznanja. Komisija ocenjuje, točkuje, pregleda prijave. “Ljudi ocenijo, in prvi trije, ki zberejo največ točk, dobijo to priznanje.”
To ni nagrada. To je potrditev, ki bo zapisana v večnosti.
Janez Bregant je prejel najvišje priznanje v gasilstvu.
Janez Bregant s kipcem, PGD Mokronog-Trebelno.Kaj bi zapisal pred gasilski dom?
Vprašali smo ga. Odgovoril je hitro. Brez razmišljanja.
“Hvala, da ste z nami.”
To je to. Preprosto. Vseobsegajoče. Janez najprej pomisli na druge, šele potem nase. Najprej se zahvali ostalim.
Janez Bregant ni le prejemnik priznanja. Je utelešenje vsega, kar prostovoljno gasilstvo pomeni.
Skupnost. Srce. Tihi pogum. In roka, ki je vedno pripravljena pomagati.
Če bi vsi imeli vsaj malo Janeza v sebi – bi bil svet precej lepši.
Avtor: N. Z.
Vir: Intervju z Janezom Bregantom, Gasilska zveza Slovenije, Občina Mokronog-Trebelno, PGD Mokronog-Trebelno, foto: zasebni arhiv Janez Bregant
The post Ljudem je reševal domove – hčerke pa ni mogel. Janez iz Mokronoga je poleg mnogih priznanj in odlikovanj prejel še … first appeared on NaDlani.si.
English (US)