Levica se pozna v življenju in denarnicah

V predvolilnem zanosu se je stranka Levica pred kratkim pohvalila s spotom, v katerem se je gospod Vladimir zahvaljeval stranki, da ga v soboto ob jutranji kavi pričaka časopis, s pripisom: “Levica se pozna v življenju.”

“Sem prihajam vsako soboto, tu se družimo s prijatelji in znanci ter beremo časopise, ki so zelo pomembni za naše okolje, saj iz njih izvemo marsikaj dobrega. Istočasno pa v teh medijih podpiramo tudi naše novinarje, ki zelo dobro pišejo in so zaradi tega zelo pomembni za nas. Zlasti pa je to omogočil novi zakon naše ministrice Aste Vrečko,” je razlagal hvaležni upokojenec Vladimir.

Sporočilo je jasno: novi medijski zakon ni napisan za prijateljsko deljenje denarja levi politiki zvestim medijskim tajkunom tipa Martin Odlazek in Stojan Petrič ter njihovim medijskim imperijem, ampak zato, da bodo lahko takšni, kot je gospod Vladimir, “v soboto s prijatelji in znanci brali časopise in podpirali ‘naše’ novinarje“.

Vladimir v roki drži Večer, ki ga prek različnih obvodov obvladuje Odlazek.

Nekaterim se obrača želodec

Marsikomu se bo zdelo sporno, da v državi, v kateri zbiramo sredstva za otroke z redkimi genetskimi boleznimi, vlada namenja milijone zasebnim medijem domačih tajkunov – ki te medije s pridom uporabljajo kot vzvod nad levo politiko in posredno nad našimi davkoplačevalskimi denarnicami. A Levica in njeni volivci živijo v nekem drugem svetu – svetu absolutnega kolektivizma, v katerem je družba dolžna financirati vse: od kulture, športa, šolstva do turizma. Slovencem je takšna ureditev znana. Vsaj tistim upokojenim, ki se ob sobotah z znanci veselijo prispevkov “dobrih novinarjev” v izbranih medijih. Spomnijo se je iz bivše države – vsaj do takrat, ko so nas zahodnjaki po bankrotu prisilili, da sprejmemo prostotržne reforme, če želimo, da nam še naprej posojajo marke in dolarje.

Tak miselni vzorec so ponotranjili tudi ustavni sodniki pred več kot dvema desetletjema, ko so drugi odstavek 39. člena ustave (“Vsakdo ima pravico dobiti informacijo javnega značaja, za katero ima v zakonu utemeljen pravni interes …”) kreativno razumeli tako, da mora vsakokratna vlada poskrbeti, da je javni (državni) medij RTV Slovenija ustrezno financiran, ne glede na to, ali gre za financiranje iz prispevka ali proračuna. Na svojevrsten način so torej “zabetonirali” RTV-prispevek za vse večne čase.

Sodniki so razmišljali podobno kot upokojenec Vladimir. Edini način, da lahko državljani pridobijo informacijo javnega značaja, naj bi bil prek državno nadzorovanega medija. Že leta 2001, ko je bila sodba napisana, je bila takšna interpretacija ustave vprašljiva in delno žaljiva do državljanov, saj jih obravnava kot devetletne otroke, ki brez roke “dobrih novinarjev” državnega medija ne znajo priti do informacij. Danes, v informacijski dobi, ko so informacije z vsega sveta en sam klik stran, pa je ustavna sodba, ki davkoplačevalce sili v financiranje državnih medijev, povsem bizarna.

Leva politika je nato v naslednjih dveh desetletjih to “obveznost” financiranja državnih medijev preslikala še na obvodno obveznost financiranja tajkunskih zasebnih medijev, ki v resnici predstavljajo piar levih strank. Preostalo je zgodovina.

Predstavite jim drugačen svet

Danes je upokojenec Vladimir vesel, da je tako, nekaterim pa se ob tem obrača želodec. A ne smemo se posmehovati. Vladimirjev je veliko, njihov način razmišljanja pa je tipičen za ljudi, ki so šli skozi sistem, v katerem je bilo vse zasebno ožigosano kot oblika zahodnega imperializma.

Bodimo učitelji. Vsak pozna kakšnega upokojenca, ki zjutraj hodi v kavarno brat Delo, Večer in Dnevnik, zvečer pa komaj čaka, da ga informirajo Marcel, Igor Bergant in Tanja Gobec. Hkrati se marsikdo od takšnih upokojencev pritožuje, da ima nizko pokojnino. Naša naloga je, da jim predstavimo neki drugi svet. Svet, v katerem je javno financiranje državnih in paradržavnih medijev videti kot norost, ljudje pa so kljub temu informirani – in jim konec meseca ostane tudi več denarja. Vladimir mora doumeti, da se Levica pozna predvsem v denarnicah.

Mitja Iršič