Lea Bajc. Sem pripovedovalka skozi gib ter zračna umetnica!

Lea Bajc je zračna umetnica, ki postavja na ogled predstavo Duša Bojevnika 20. novembra v Ajdovščini.

Draga Lea, pozdravljena na Paradinem portalu. Pa nam za uvod v intervju povej v dveh stavkih: Kdo si in kam si namenjena?
Pozdravljena Barbara, sem pripovedovalka skozi gib ter zračna umetnica. Namenjena sem k življenju, kjer ustvarjam to, kar bi ustvarjala tudi, če bi imela čisto vse.

Lea Bajc

Če rečem, da si dekle, ki se ukvarja z zračnimi disciplinami, bo to verjetno preširok pojem. Pogled na tvojo plesno zgodovino kaže, da si plesala in se izobraževala v čisto drugačnih stilih, kot pa so zračne discipline, kajne. Kako te je pot pripeljala do plesa na svili, konkretno? Zakaj te je ples na svili tako fasciniral?
Hip hop sem začela plesati v plesnem klubu v Ajdovščini, nato nadaljevala pot v Ljubljano, kjer sem maturirala na plesni gimnaziji SVŠGUGL in sočasno plesala v klubu Urban Roof. Po končani gimnaziji, sem odšla na akademijo v Pariz – Juste Debout in kasneje še izkoristila faks v Sloveniji, kjer sem diplomirala na ljubljanski ekonomski fakulteti. Iz popolnega underground hip hopa sem se preselila 15 metrov v zrak. Vedno sem bila šibka v rokah, negibčna in daleč od elegantne, zato sem si želela to spremeniti. V hip hopu sem delala ravno obratno, ostro, močno in grobo, jaz pa kot ženska, sem si želela razviti tudi tisti drugi del sebe, mehkobo, eleganco in ženstvenost. Občudovala sem zračne plesalke, kako lahkotno plešejo v tej disciplini, ki je vse prej kot lahka. Najprej sem šla izzvat svojo šibkost, na koncu pa sem v tem dobila zelo velik pomen.

Ples ob svili me je naučil, da je to ne nehen boj s strahovi in dvomi. Z leti jih postaja vedno več in če se jim ne posvetim redno, lahko hitro prevzamejo nadzor. To ne velja le v plesu, vendar meni, v življenju nasploh. Svila me vsak dan opomni, da moram ohranjati zaupanje vase, ker v zraku/življenju, me vsakič znova drži prav to.

Kmalu te bomo lahko videli in občudovali tvoje spretnosti na predstavi Duša Bojevnika, ki bo doživela premiero 20. novembra v Ajdovščini. Kakšna bo predstava, s čim se ukvarjaš v predstavi v kateri pa nisi sama?
Želela sem ustvariti prostor za vse tiste ustvarjalce, ki nimamo veliko možnosti deliti svoje umetnosti na odru, pa si to zelo želimo. Zbralo se nas je več kot dvajset in obiskovalce bomo najprej pospremili skozi avlo, kjer se bodo sprehodili skozi slikarsko razstavo, nato pa jih popeljali še na oder s sodobnim plesom, hip hopom, zračnimi umetnostmi, petjem, poezijo in rapom. Duša Bojevnika raziskuje, kaj se dogaja z našimi mislimi, ko nam je težko. Govori o notranjem boju med egom in srcem, o dvomih, pogumu in o trenutkih, ko se moraš odločiti, kako naprej. Ne podajamo razlag ali rešitev, le prostor, kjer se lahko vsak za trenutek spogleda s svojimi strahovi.

Kako pa Slovenci in Slovenke doživljamo ples na svili? Nam je že jasno zakaj gre ali meniš, da bo tudi tvoja Duša Bojevnika pripomogla k večji prepoznavnosti tega stila?
Menim, da ljudje vse bolj razumejo, kaj ples na svili v resnici je. Ni le akrobatika ali vizualni učinek, ampak tudi izrazna umetnost. Zame je pomembno, da se ta oblika plesa vse bolj vključuje v umetniške predstave, ne le kot dodatek za ‘show’, ampak kot del zgodbe, sporočila in čustva. Prav to želim pokazati tudi v Duši Bojevnika.

Kaj meniš je tvoja posebnost pri nastopu?
Iskreno? Verjetno ta, da se človek z zelo slabimi predispozicijami spravi v tak podvig. Mogoče bi rekla pogum, čeprav včasih ne vem, ali je to res pogum ali bolj norost (haha). Ne vidim se kot tehnično dobro plesalko, sem pa stoodstotno predana in delam z velikim srcem ter iskrenostjo, ki opažam, da jo ljudje začutijo.

Nastopila si na tekmovanju zračnih disciplin Slovenia Open 2025, ki je bilo letos prvič organizirano pri nas. Kakšna je bila pa ta izkušnja?
Bila je zelo prijetna izkušnja. Ne bi rekla, da si želim pogosto tekmovati, ampak vsake toliko mi ustreza dobiti konstruktivno oceno od sodnikov, saj od začetka do danes, se učim sama. Ker je ples taka disciplina, da pade lahko in pod šport in pod umetnost, se mi zdi da je na tekmovanjih to zelo težko ocenjevati. Jaz pa sanjam o tem, da v prihodnosti plešem in ustvarjam z orkestri, res upam, da bom imela kdaj to priložnost.

Kakšna pa je slovenska scena zračnih discipline? Koliko vas je, se poznate med seboj, ste konkurentke ali spodbudno vplivate druga na drugo? No, tudi nekaj fantov je, kajne?
Res zelo malo poznam in na veliko žalost, tudi potem takem nimam toliko interakcij. Tudi zato sem začela s projektom Duša Bojevnika, da zberem na kup čim več umetnikov, ki imamo skupne želje.

Kako pa izgleda en tvoj trening, priprave… Kdo dela koreografijo, kdo izbira glasbo, kdo kostume? Ali je s tabo kakšna ekipa ali si bolj solistka?
Vse si vedno sestavim sama, saj rada izhajam iz svojega notrajnega sveta. Največkrat koreografijo sestavljam kar med vožnjo ali tik pred spanjem, saj takrat najlažje ujamem mir in ideje same pridejo. Ko imam solo nastop, je vse v moji režiji, od koncepta, izbora glasbe do koreografije. Glasbo si sama zmiksam, saj rada ustvarim celoto iz različnih skladb, ki se povežejo v zgodbo. Kostume si dam šivati po meri, katere zrišem, da so usklajeni z vizijo nastopa. V zadnjem času pa pogosto sodelujem tudi z bratoma Nikom in Frankom Bajcem, eden je kantavtor, drugi bobnar. Skupaj z njuno glasbeno ekipo ustvarjamo glasbene večere, kjer združimo petje, kitaro, saksofon, violino in svilo.

Niko Bajc soustvarja z Leo.

Kdo vse se lahko ukvarja s plesom ob svili? Moramo imeti kakšne posebne predispozicije ali pač ne?
Rekla bi, da za vrhunsko izvedbo pomaga, če se s podobnimi disciplinami ukvarjaš že od mladih let, saj zahteva veliko moči in telesne kontrole. Ko pa gre za ples za dušo, verjamem da tam ni pravil. Vsak lahko poskusi in najde svoj način, kako mu svila ustreza. Pomembno je le, da ti je všeč in da uživaš v tem, kar delaš.

Kaj ti pomeni ukvarjati se s plesom na svili, kaj prinaša v tvoje življenje?
Ples ob svili je fizično izjemno zahtevna disciplina. Gre za gibanje s telesno težo, gibljivost, motoriko, muzikalnost, kondicijo, moč, in še in še… Ob tem pa me najbolj privlači umetnost odkrivanja, kako v takem plesu, poleg fizičnega napora in adrenalina višine, iščeš eleganco in lepoto gibov. Ob vsem tem je potrebno ohranjati miren um ter seveda najpomembnejše – uživanje v plesu. Iskanje ravnotežja med vsem tem me izjemno fascinira. Zato sem hvaležna, da sem vztrajala, ker me ta disciplina nenehno uči poguma. Da zaupam sebi, cel čas, tudi takrat, ko ne vem, če bom zdržala.

Sicer pa počneš poleg tega kaj v življenju? Razkrij nam nekaj tvojega privatnega življenja – zaposlitev, hobiji, navade, razvade…
Nedolgo nazaj sem naredila še en korak proti sanjam, odprla svoje podjetje, kjer razvijam naravne izdelke za rast in nego las pod znamko Wuna, ki bo kmalu zaživela. Poleg tega imam manjši salon za nohte in masaže. Ko imam kaj prostega časa, grem najraje na ježo s konjički ali v naravo.

Kaj bo fokus letošnjega leta? Boš prišla z Bojevnikom tudi v Ljubljano?
V letu 2026 si želim lansirati svoje izdelke Wuna in ustvariti še več nastopov. V kratkem najverjetneje odhajam za pol leta v tujino. Če bo Duša Bojevnika dovolj bojevita, verjamem, da si bo zborila tudi pot do Ljubljane.
Hvala in želim vse dobro!
Hvala in enako želim tudi vam.