SANJAM ISTO ZGODBO

Piše: Tanja Jerebic

Včeraj sem razmišljala o tem, kako smo v kapitalizmu ujeti v začaran krog.

V začetku 2019 sem kupila najcenejši konvektorski radiator Mill s petletno garancijo, včeraj je crknil po 6-ih letih in dveh tednih. Vemo kako gre postopek: malo poči, se zasveti, vrže električno varovalko ven, včasih se pokadi, za tem se ni kaj prida. 

Po nekaj letih, mogoče dveh, se mu je zlomila plastična baza oziroma nogica. Ker se je prevračal, sem mu s pomočjo domišljije in praktičnosti izdelala stabilne bukove noge ter mu podaljšala življenje. Ko naredi enkrat bum, imam dovolj heca in vsako napravo zavržem. Serviserji cenenih stvari nočejo sprejemati; ali jih ni mogoče popraviti ali bi cena popravila krepko presegla nakup nove naprave. Predvsem zaradi slabih izkušenj bi težko našla serviserja, ki bi mu zaupala tako zahtevno nalogo. Z raznimi mojstri/proizvajalci imamo v kapitalizmu prav tako težave kot s tem, kar popravljajo, izdelujejo. Če se iz izkušenj navežem na gradbenike, že pregovorno opravijo delo zanič (se ne potrudijo, ker hlastajo po dobičku), potem moraš za njimi popravljati, tako nastane kup gradbenih odpadkov. Se pravi, je škoda denarja, bolje se je podučiti pri YouToubovih mojstrih in vzeti usodo v svoje roke, ta bi nas slej ali prej dohitela. Toliko zrušitev stavb/mostov ne pomnim za časa socializma, dogajale so se le v “državah v razvoju”, kapitalistična miselnost je ves razviti svet popeljala ponovno v “razvojno stopnjo” … Kljub vsej tehnologiji imamo danes več nesreč. Nazadujemo!

Naj se vrnem na začetek. Moj Mill(i) je včeraj odslužil svoje, zvečer sem že odpakirala Teslin najcenejši model konvektorskega grelca, drugega mi ni preostalo. Le en radiator je bil cenejši, ni mi bil všeč, bil je prezapleten za čiščenje. Psihološko bi lahko rekli, da sanjam isto zgodbo, prejšnji je zelo podoben novemu, le da ima slednji nogici na kolesih. Ko sem jih privijala, me je prešinilo, joj, odvij bukove noge z mehanizmom vred s starega, ker jih boš prej ali slej potrebovala. 

Zabolelo me je spoznanje; odpadki se kopičijo hitreje, kot smo jih sposobni odnašati. Lasten primer: s kolesom gre prepočasi, energijo je treba imeti, avta nimam, denarja za odiralske cene odvoza materiala tudi ne. Gradbene odpadke je treba celo plačati (cena pri Snagi: 18,06 € za m3 mešanih gradbenih odpadkov), ni čudno, če jih ljudje odlagajo v naravi! 

Nemočno sem opazovala novo nastajajoče odpadke; stiropor, velika plastificirana škatla, plastične vreče, odslužena elektronska naprava z nogami in okovjem, ki jih upravičeno želim shraniti.

Si sploh upate pogledati v svojo shrambo, koliko materiala nočete zavreči, ker bo še prav prišel, koliko orodja ste nakupili, da ste lahko sam svoj mojster, četudi po sili razmer, morda imate doma neskončno rast garaž oziroma barak za hranjenje novega in novega orodja ter smeti? Ste svojo kramo nastali že pred blokom ali hišo? Ni nikoli dovolj?

To so stranski simptomi kapitalizma, pri nekaterih ljudeh je pridružena značajsko pogojena pogoltna nagnjenost, ki jo dodatno spodbuja obstoječi sistem in nezmožnost družbe, konkretneje županov in državnih odločevalcev, da bi z močnim javnim servisom urejali nastajajoče anomalije! Načeloma smo vsi prisiljeni v nenehno kopičenje novih stvari, ker nekateri deli sistema ne delujejo.

Ko sem bila majhna, smo imeli doma srednje veliko škatlo od čevljev za hrambo orodja. Noter je bilo nekaj žebljev, mogoče tudi kakšen vijak in matica, a se jih ne spomnim, kladivo, klešče, debel in suh izvijač, francoski ključ, mini kompletek za krpanje zračnic, nekaj žarnic in varovalk ter neostik, kar se ni dalo pribiti, smo zalepili. To je bilo vse, nekakšna prva pomoč za začasna popravila, vse ostalo smo dali popraviti mojstrom.

Z enim stavkom lahko povzamemo, utopili se bomo med svojim orodjem za popravila, materialom in odpadki, ki v mojem primeru ne nastajajo zaradi lastne pogoltnosti! Ročno spretni začetniki opravijo svoje delo vsaj 50 % bolje od mojstrov, v tem je pravzaprav srž problema.

Danes verjetno vozite svoj avtomobil in po mili volji prevažate odpadke naokrog, nekaj vam povem; po sedemdesetem letu je težko ohraniti vozniško dovoljenje! Zanima me, kdo nam bo, starajoči se družbi, sploh odnašal odpadke, ki ne sodijo v zabojnike na ekoloških otokih. Kupujemo ceneno robo, ki včasih ne zdrži niti garancijske dobe, največkrat se naprave pokvarijo tik po njenem izteku. Dražja cena je že dolgo preplačilo za podobno kvaliteto prav tako zanič tehničnih naprav (tudi storitev)! Vsak izdelek je zavit po dolgem in počez. Ljudje smo vedno bolj revni (zanemarimo tokrat manjšino), zaradi slabega potniškega prometa smo odrezani od sveta, zato naročamo stvari preko spleta, ne da bi jih sploh kdaj videli, si jih predstavljali, kakšne so v resnici. Na periferiji ukinjajo pošte, banke, trgovine, bencinske servise itd. Javne storitve so vse slabše, lokalni odločevalci nam jemljejo samostojnost, nas infantilizirajo (obravnavajo nas kot otroke) in poneumljajo. 

Dragi moji, brez zelo poceni in dostopnih javnih storitev, tudi za odvoz gradbenega materiala, odpadne elektronike ter vsega drugega, ne bomo preživeli, ker bodo smeti vsepovsod. Sežigalnica ne bo rešitev, odpadki potencialno naraščajo, bo večno premajhna, kmalu bodo razmišljali o novi. Saj se bomo zadušili med strupi, noben filter ne odstrani mikroplastike v celoti! To velja tudi za javni prevoz. Ponuditi je treba tako pogoste avtobusne linije, da nobenemu ne bo prišlo na pamet, da bi si delal stroške z avtomobilom!

In za konec: ste vedeli, da ko enkrat naročiš v spletni ali navadni trgovini zaboj negazirane vode, kjer ti zaračunajo kavcijo 0,12 € na steklenico in 2 € na plastičen zabojnik, ti jo trgovci zaplenijo, upoštevajo jo le še kot odbitek embalaze pri novem nakupu vode. Tako imamo spet nove odpadke, ki bi jih uspešen sistem recikliranja ponovno uporabil, ne da bi bil kupec prisiljen odločati se med izgubo embalažnega prispevka in med večnim kupovanjem vode! Ker je ne potrebujem več, želim izstopiti iz peklenskega krogotoka, hočem svoj denar nazaj! Če sem iskrena, je to tudi goljufija, kajti 2,72 € na gajbico (6 litrskih steklenic vode) ni malo, še zlasti se nabere pri večjih količinah! Kavcijski sistem v Sloveniji ne deluje, trgovci so ga spridili v zagotovilo, da bomo izdelek še naprej kupovali!