Laži o bližnjevzhodnem konfliktu

Kljub vzponu senzacionalizma, ideologizacije, aktivizma in splošnega padca standardov je v kakšnem od tradicionalnih medijev vendarle še vedno mogoče najti zapise, ki se odlikujejo z intelektualno pronicljivostjo in s poštenostjo. Njihov namen je zoperstaviti se prevladujočemu toku manipulacij in celo odkritih laži.

Tako se je pred kratkim v ameriškem dnevnem časopisu Wall Street Journal s svojim prispevkom oglasil znani francoski filozof in pisatelj Bernard-Henri Levy. Gre za enega najvplivnejših francoskih intelektualcev; za človeka, ki je dvignil svoj glas tudi v času vojne v Bosni in Hercegovini, ko je pozval zahodne države, naj intervenirajo (tudi z vojaško silo) in preprečijo velikosrbsko agresijo. Sedaj pa se je namenil razkrinkati zavajanja glede aktualnega vojaškega konflikta na Bližnjem vzhodu. Podoba, ki jo kaže večina zahodnih medijev, je namreč izrazito izkrivljena, saj za vojne grozote obtožujejo predvsem Izrael, čeprav se je ta s svojo intervencijo samo odzval na pokol, ki so ga na njegovih tleh izvedli pripadniki palestinske teroristične organizacije Hamas.

Levy izpostavi tri najbolj tipične laži o vojni med Izraelom in Hamasom. Prva laž je, da izvaja Izrael vnovično okupacijo Gaze; druga, da uporablja ta država lakoto kot “orožje” proti Palestincem; tretja pa je, da izvaja “genocid” v Gazi.

Izrael se je iz Gaze umaknil že leta 2005. Napad njegovih oboroženih sil pred skoraj dvema letoma pa je bila pričakovana reakcija na Hamasov vdor na ozemlje Izraela in masakriranje njegovih prebivalcev. Poleg tega so vodilni predstavniki te države večkrat izjavili, da je njihov cilj uničenje Hamasovih teroristov, ne upravljanje z Gazo. Tudi obtoževanje Izraela, da umetno povzroča pomanjkanje hrane, je dezinformacija. Res je, mnogi ljudje tam stradajo, a ne zato, ker bi Izrael zadrževal pošiljke hrane, ampak zato, ker je veliko večino zasežejo Hamas in z njim povezane tolpe. Najbolj absurdna pa obtožba genocida. Drži sicer, da je do sedaj vojna povzročila ogromno škode, trpljenja in predvsem človeških žrtev. Mnoga življenja so bila izgubljena po nepotrebnem. Vendar vemo, kdo je sprožil spopad, in to ni bil Izrael. Zavedati se moramo, da je genocid nameren, načrten in sistematičen poskus uničenja določene skupine ljudi. Če bi Izraelci dejansko želeli Gazo »očistiti« Palestincev, tega ne bi počeli dve leti. Imajo namreč na voljo več kot dovolj vojaških in drugih zmogljivosti, da bi stvar izvedli bistveno prej. Ne bi s SMS-sporočili opozarjali prebivalcev na napade. Ne bi dostavljali hrane in druge pomoči. Ne bi evakuirali bolnih in poškodovanih. Ni mogoče reči, da izraelske varnostne sile niso kdaj pretiravale z nasiljem. Tudi ne, da niso zagrešile vojnih zločinov. A slednji so žal spremljevalec vsake vojne.

A dandanes so prispevki, ki jih vodi resnicoljubnost in katerih analize temeljijo na razumu in dejstvih, vedno redkejši v poplavi zavajanj, ki igrajo samo na čustva ljudi. Gre za preprosto črno-belo slikanje sveta, kjer so eni vselej pozitivci in drugi vselej negativci. In ti manipulatorji, ki kričijo o genocidu v Gazi, za kar pa ne ponudijo nobenih prepričljivih dokazov, potem pričakujejo, da jim bodo ljudje verjeli na besedo. Če jim ne verjamejo, so pa užaljeni. Tako kot slovenska predsednica države Nataša Pirc Musar, ki se huduje nad tem, da ji tuji državniki niso ploskali po koncu njenega govora na Blejskem strateškem forumu, kjer je znova udrihala čez Izrael, češ da bi morali ploskati »iz spoštovanja«. Iz tega veje neverjetna aroganca. Očitno se prva dama te države ne zaveda, da spoštovanja ni mogoče zapovedati. Nekoga spoštujemo ali pa ga ne spoštujemo, in tega zunanja (pri)sila ne more spremeniti. Spoštovanje si je treba zaslužiti. In širjenje manipulacij ni prav dobra osnova za to.

Dr. Matevž Tomšič