Lana Hvastja. Rim mi poleg kakovostnega plesnega izobraževanja ponuja tudi veliko umetniško in plesno sceno!

2 hours ago 17

Lana Hvastja je temperamentna plesalka z Obale, ki po uspešnem študiju v Genovi nadaljuje izobraževanje v Rimu. Intervju z njo sem naredila tik pred odhodom v italijansko prestolnico.

Draga Lana, lep pozdrav. Daj nam za uvod povej v enem, dveh stavkih kdo si in kam si namenjena, če seveda že veš?
Sem Lana Hvastja, 21-letna plesalka z Obale, ki zadnja leta večino svojega časa preživi med plesnimi dvoranami, odri in kovčki. Kam sem namenjena? Za zdaj v Rim, kam me bo ples odpeljal potem, pa še ne vem – in mislim, da mi je ravno to pri vsem skupaj najbolj všeč.

Kako pa se je začel sploh tvoj stik s plesom? Je bil kdo ‘kriv’ za to ali so se stvari preprosto zgodile in te pripeljale na pot plesa?
Mislim, da je pri meni pravzaprav bolj krivo naključje kot kdorkoli drug. Mama pravi, da sem že kot čisto majhna deklica zelo rada plesala, zato me je pri treh letih prvič vpisala v plesno šolo. To so bile seveda še čisto otroške plesne urice, kjer smo se učili prvih korakov, sem pa že takrat prvič stopila tudi na oder. Nekoliko resneje se je začelo ob vstopu v prvi razred osnovne šole. Med dejavnostmi, ki jih je šola ponujala po pouku, je bil tudi performance cheer in vpisala sem se bolj po naključju kot zaradi kakšnega velikega načrta. Zelo hitro sem ugotovila, da mi je všeč. Iz dveh treningov na teden je z leti nastalo skoraj vsakodnevno treniranje, poleg performance cheer poma pa sem začela trenirati še performance cheer hip hop, jazz in tudi cheerleading. Tako je minil velik del mojega otroštva in praktično celotno osnovnošolsko obdobje. To obdobje mi je dalo ogromno – predvsem disciplino, delovne navade, izkušnje z odrom, tekmovanji in skupinskim delom. Z odraščanjem pa sem začela ugotavljati, da me v plesu vedno bolj vleče drugam. Hip hop mi je bil zelo blizu in sem ga kasneje tudi resneje trenirala, še bolj pa me je začel privlačiti modern oziroma sodobnejši plesni izraz. Želela sem več svobode, več emocije in drugačen odnos do giba. V tem sem se preprosto vedno bolj prepoznavala. Ker sem želela napredovati, sem začela iskati dodatna izobraževanja in plesne kampe, predvsem v Italiji. Mislim, da se je prav tam zgodil največji preobrat. Spoznala sem ogromno različnih pedagogov, stilov in načinov dela ter prvič zares videla, kako velik je plesni svet. Bolj ko sem ga spoznavala, bolj sem vedela, da želim biti del njega. Nihče torej ni bil zares ‘kriv’ za to. Začelo se je precej nedolžno, potem pa je ples počasi zavzel vedno več prostora v mojem življenju. In zanimivo je, da moja pot nikoli ni bila povsem ravna – iz ene zvrsti sem prehajala v drugo, iskala, kaj mi je blizu, in to pravzaprav počnem še danes. Mislim, da je ravno to iskanje pomemben del tega, kakšna plesalka postajam. Ena delavnica je pripeljala do druge, en kamp do novega poznanstva, novo poznanstvo do naslednje priložnosti. Velikokrat imam občutek, da mi naključja odpirajo vrata – na meni pa je, da jih prepoznam in izkoristim. In za zdaj sem jih skoraj vedno.

Kako je sploh potekalo tvoje plesno izobraževanje in zakaj si pristala na plesni akademiji Naima v Genovi?
Tukaj moram pravzaprav najprej razkriti eno novost – v Genovo se jeseni ne vračam. Za mano je leto na akademiji Naima, ki mi je dalo ogromno znanja in izkušenj, za naslednje študijsko leto pa sem se odločila za nov korak. Svojo plesno pot bom nadaljevala v Rimu na akademiji Danzamica, kjer sem bila po uspešno opravljeni avdiciji sprejeta in prejela tudi štipendijo za naslednje študijsko leto. Če pa grem nekoliko nazaj, je tudi zgodba o tem, kako sem sploh pristala na Naimi, precej povezana z vsemi tistimi ‘naključji’, o katerih sem govorila prej. Ko sem ugotovila, da me vedno bolj vleče v modern in sodobnejše plesne stile, sem začela dodatna izobraževanja iskati predvsem v Italiji. Italija mi je bila vedno blizu, tako zaradi jezika kot zaradi njihovega plesnega stila, ki mi je že od nekdaj zelo všeč. Začela sem obiskovati različne delavnice in plesne kampe ter tako spoznavala vedno več koreografov in različnih načinov dela. Eden od koreografov, ki sem jih že prej zelo občudovala, je bil Matteo Addino. Spremljala sem njegovo delo in akademijo Naima v Genovi tudi prek družbenih omrežij in vedela, da od tam prihaja veliko odličnih plesalcev. Potem pa je lani učil na Dance Connectionu, ki je, nekoliko neverjetno, potekal prav v mojem domačem kraju. Tam me je opazil in me povabil, naj se septembra udeležim avdicije za vstop na njegovo akademijo. Zame je bil to kar šok. Nenadoma nekaj, kar sem do takrat spremljala od daleč, ni bilo več samo neka želja, ampak zelo konkretna možnost. Seveda pa povabilo na avdicijo še zdaleč ni pomenilo, da bom tudi sprejeta, zato sem se nanjo pripravljala praktično celo poletje. Obiskovala sem plesna izobraževanja in kampe v Italiji in New Yorku, pri baletu pa mi je ogromno pomagala Eleonora Violin, moja takratna učiteljica iz Trsta. Eleonora je velika profesionalka in odlična poznavalka plesne scene, zato mi niso veliko pomenile samo ure, ki sva jih preživeli v dvorani, ampak tudi vsi njeni nasveti, usmeritve in iskreni pogovori. Na marsikatero mojo odločitev je znala pogledati z izkušnjami, ki jih sama takrat še nisem imela. Mislim, da je zelo dragoceno, če na svoji poti srečaš človeka, ki ti ne daje samo plesnega znanja, ampak ti zna tudi svetovati, kam in kako naprej. Eleonora je bila zame zagotovo ena takšnih oseb in za vso njeno pomoč in podporo sem ji res hvaležna. Sama avdicija za Naimo je bila precej zahtevna in je potekala v živo pred komisijo petnajstih priznanih pedagogov in koreografov. Na oder smo prihajali v manjših skupinah, najprej smo se morali predstaviti in odgovoriti na nekaj vprašanj, nato pa je sledil plesni del – freestyle v dveh različnih plesnih stilih ter praktični del iz baleta. Bila sem seveda nervozna, saj sem vedela, koliko bi mi sprejem pomenil. Ko sem izvedela, da sem sprejeta, je bilo veselje ogromno, hkrati pa sem se prvič zares zavedla, koliko stvari bo ta odločitev spremenila. Pri dvajsetih sem se preselila v Genovo in prvič zares zaživela sama v tujini. Mama je šla z mano prvih nekaj dni, potem pa sem ostala sama in si morala zelo hitro ustvariti popolnoma novo življenje. Ob tem sem imela za sabo tudi uspešno opravljene vse izpite prvega letnika univerze. Poskusiti nadaljevati oboje hkrati pa ob tako intenzivnem plesnem urniku preprosto ni bilo realno, zato sem se odločila, da univerzitetni študij začasno postavim na stran in dam plesu pravo priložnost. Prvo leto na Naimi je bilo zelo intenzivno. Že pred odhodom sem vedela, da gre za eno boljših plesnih akademij v Italiji, z zelo visokim nivojem plesalcev in zahtevnimi treningi, vendar je eno to vedeti, nekaj povsem drugega pa tak ritem potem vsak dan živeti. Začetek je bil zame velik preskok, potem pa sem se postopoma privadila in leto uspešno zaključila. Naima mi je dala ogromno novega znanja, izkušenj in predvsem pokazala, koliko dela je še pred mano, če želim nekoč plesati profesionalno. Ob koncu leta sem se bolj iz radovednosti kot zaradi kakšnega velikega načrta odločila opraviti še dve avdiciji, v Milanu in Rimu. Želela sem predvsem preveriti, kje sem po letu intenzivnega šolanja, in videti, kakšne možnosti še obstajajo. Na moje veliko veselje sem bila sprejeta na obe akademiji, iz Rima pa sem dobila tudi ponudbo za štipendijo. Takrat je možnost spremembe nenadoma postala precej bolj konkretna. Odločitev ni bila lahka, saj sem v Genovi v enem letu ogromno pridobila in bom za to izkušnjo vedno hvaležna. Hkrati pa sem začutila, da je pravi trenutek, da spoznam še drugačen način dela in novo okolje. Rim mi poleg kakovostnega plesnega izobraževanja ponuja tudi veliko umetniško in plesno sceno, več možnosti za avdicije in neposreden stik s profesionalnim svetom, zato sem se odločila, da sprejmem nov izziv. Če pogledam nazaj, se je pravzaprav spet zgodilo nekaj podobnega kot že večkrat na moji poti. Nisem načrtovala, da bom po enem letu zapustila Genovo in odšla v Rim. Odprla so se nova vrata in odločila sem se pogledati, kam me bodo pripeljala.

Razloži nam tudi kakšna je to plesna akademija in kako boš nadaljevala študij, če ga seveda boš?
Danzamica Academy v Rimu je akademija, ki sem jo že poznala in spremljala, predvsem pa sem vedela, da ima tudi Danzamica zelo močan program in da je usmerjena v pripravo plesalcev na profesionalno pot. Ne osredotoča se samo na eno plesno zvrst, ampak povezuje klasični balet, modern, contemporary in koreografsko delo z urbanimi stili, kot so hip hop, street dance in heels, vključuje pa tudi akrobatiko in fizično pripravo. To mi je zelo blizu, ker se tudi sama ne želim zapreti v eno samo zvrst. Modern in contemporary sta trenutno zagotovo najbližje mojemu plesnemu izrazu, hkrati pa se zavedam, da mora biti današnji profesionalni plesalec čim bolj vsestranski. Program poteka vsakodnevno in je zelo intenziven, njegov cilj pa ni samo tehnično izobraževanje, ampak priprava plesalca na dejanski profesionalni svet. Zame Rim predvsem ne pomeni, da začenjam od začetka. Želim nadaljevati in nadgraditi vse, kar sem v preteklem letu zgradila v Genovi. Naima mi je dala ogromno – tehnično sem napredovala, spoznala intenzivnost vsakodnevnega profesionalnega treninga in predvsem ugotovila, koliko dela je potrebnega, če želiš nekoč od plesa tudi živeti. Zdaj si želim na tej osnovi graditi naprej in se preizkusiti še v nekoliko drugačnem programu. Pri odločitvi je seveda nekaj pomenila tudi štipendija, ki so mi jo ponudili po avdiciji. Vzela sem jo kot lepo potrditev svojega dela v zadnjem letu in hkrati kot priložnost, ki bi jo bilo škoda zavrniti. Poleg tega je Rim eno največjih umetniških središč v Italiji in že samo življenje tam ponuja ogromno možnosti za dodatna izobraževanja, avdicije in stik s plesnim ter širšim svetom odrskih umetnosti. Septembra sem se preselila in čaka me nov začetek. Po lanskem odhodu v Genovo me je tega verjetno nekoliko manj strah kot prvič. Predvsem pa sem radovedna, koliko se lahko v naslednjem letu še razvijem in kam me bo ta odločitev pripeljala.

Ponuja akademija tudi možnosti profesionalnega angažmaja, skrbi za avdicije, mogoče?
Tega pravzaprav še ne morem povedati iz lastne izkušnje, saj sem na Danzamici šele od konca septembra. Vem pa, da je akademija zelo usmerjena v pripravo plesalcev na profesionalni svet. Poleg stalnih pedagogov v akademijo redno prihajajo tudi zunanji koreografi in gostujoči pedagogi, kar se mi zdi zelo pomembno. V plesu namreč nikoli ne veš, kdo te bo opazil in katero srečanje ti lahko odpre naslednja vrata. Sama vedno pravim, da moraš biti včasih samo ob pravem času na pravem mestu – seveda dovolj pripravljen, da znaš priložnost, ko pride, tudi izkoristiti. Meni se je to zgodilo že večkrat. Tudi povabila Mattea Addina na avdicijo za Naimo nisem načrtovala; šla sem na plesni kamp, da bi se nekaj novega naučila, iz tega pa se je na koncu razvilo celo leto mojega življenja v Genovi. Kolikor vem, akademija profesionalnega angažmaja seveda ne zagotavlja, svoje plesalce pa usmerja in obvešča o primernih avdicijah. Na koncu mora vsak plesalec sam stopiti pred komisijo in pokazati, kaj zna. Mislim pa, da je pri tem zelo pomembno tudi okolje, v katerem se izobražuješ. In prav Rim je bil eden od razlogov za mojo odločitev. Skupaj z Milanom je eno glavnih središč italijanskega plesnega in televizijskega sveta, zato se tam odpira veliko možnosti za avdicije, projekte, delavnice in nova profesionalna sodelovanja. Zame je pomembno, da sem čim bližje temu dogajanju. Ne pričakujem, da mi bo akademija po koncu šolanja ponudila službo – želim pa si biti v okolju, kjer bom imela čim več možnosti, da si jo nekoč izborim sama.

Dajva zdaj razložit bralcem in bralkam s kakšnim plesom se ukvarjaš in zakaj ravno ta zvrst plesa?
Če bi morala izbrati eno zvrst, bi rekla, da je moj ples danes predvsem modern. To je stil, v katerem se najbolj prepoznam in v katerem imam občutek, da lahko pokažem največ sebe. Všeč mi je, ker ni samo vprašanje tehnike in pravilno izvedenih korakov, ampak tudi interpretacije, emocije, muzikalnosti in tega, kaj kot plesalec prineseš v gib. Dva plesalca lahko odplešeta popolnoma enako koreografijo, pa bo rezultat povsem drugačen – in prav to me pri modernu najbolj privlači. Hkrati pa se vedno bolj zavedam, da se kot plesalka ne smem omejiti samo na eno zvrst. Današnji profesionalni plesni svet zahteva ogromno vsestranskosti, zato poskušam pridobivati znanje povsod, kjer čutim, da mi lahko koristi. Imam precej izkušenj s hip hopom, veliko delam contemporary, učim se akrobatike, zelo pomemben del mojega izobraževanja pa je seveda tudi balet. Morda mi ni vedno najljubši del treninga, ampak danes veliko bolj kot nekoč razumem, zakaj je tako pomemben. Daje mi tehniko, kontrolo telesa, linije in stabilnost ter osnovo, na kateri lahko potem gradim vse drugo. Zanimivo je tudi, da danes nekoliko drugače gledam na svoja leta v performance cheeru. Ko sem se odločila poiskati drugačno plesno pot, sem imela občutek, da to poglavje preprosto puščam za sabo. Zdaj pa vedno bolj ugotavljam, koliko znanja sem pravzaprav odnesla iz njega. Naučil me je nastopati, delati v skupini, hitro usvajati koreografije, biti natančna in energična ter se znajti v različnih stilih. Tudi znanje iz cheerleadinga in akrobatike mi danes pride zelo prav. Na koncu očitno nobeno znanje, ki ga pridobiš na svoji poti, ni zares izgubljeno. V zadnjem času me vedno bolj privlači tudi ideja, da bi nekoč plesala v profesionalni plesni skupini na kateri od večjih ameriških križark. Tam plesalec ne more obvladati samo ene stvari – biti mora tehnično močan, vsestranski, odrsko prepričljiv in sposoben hitro prehajati med zelo različnimi plesnimi stili. Ko na svojo dosedanjo pot pogledam s tega vidika, ugotavljam, da mi je pravzaprav vsako obdobje dalo nekaj, kar mi lahko nekoč pride prav. Modern je torej moj plesni ‘dom’, vendar si ne želim biti samo moderna plesalka. Želim postati čim bolj vsestranska plesalka, ki se zna prilagoditi različnim koreografom, stilom in odrom. Mislim, da mi prav širina znanja daje največ možnosti, da nekoč najdem svoje mesto tudi v profesionalnem plesnem svetu.

Stala si pa tudi na zmagovalnih stopničkah kar pomeni, da ti tekmovanja niso tuja. So prišla ob pravem času in kaj so ti pomenila oz. ti pomenijo še zdaj?
Res sem velik del svojega otroštva in najstniških let preživela tudi na tekmovanjih in zmagovalnih stopničk se je skozi leta nabralo kar precej. Največ sem tekmovala v obdobju performance cheera, tako s skupinami kot v paru. Največje uspehe sva dosegli z mojo takratno soplesalko Taro Šabec, s katero sva tekmovali v hip hop paru. Skupaj sva postali tako državni kot evropski prvakinji v svoji kategoriji, leta 2019 pa sva v European Cheer League pod okriljem European Cheerleading Association osvojili tudi tretje mesto. Zaradi tekmovanj sva veliko potovali in skupaj doživeli ogromno lepih stvari. Veliko uspehov sem dosegla tudi s skupinami. Evropska prvenstva so me odpeljala na Nizozemsko, v Grčijo, na Hrvaško in še kam, zato so tekmovanja zagotovo pomemben del moje plesne zgodovine. Zanimivo pa je, da kljub vsem tem uspehom nikoli nisem bila velika ljubiteljica tekmovanj. Seveda sem želela dobro odplesati in ko enkrat stojiš na tekmovalnem odru, si želiš tudi čim boljšega rezultata. Zmaga in medalja sta lep občutek, ampak mislim, da me je vedno bolj kot samo tekmovanje veselil celoten proces – treningi, priprave, potovanja, oder in vse, kar smo doživeli skupaj. Rezultat je bil nekakšna nagrada za vse delo, ki je bilo vloženo prej. Danes sama praktično ne tekmujem več. Moje prioritete so se spremenile in trenutno se veliko bolj posvečam izobraževanju, razvijanju sebe kot plesalke in pripravi na profesionalno pot. Ne pomeni pa, da so tekmovanja popolnoma izginila iz mojega življenja – samo moja vloga se je nekoliko spremenila. V zadnjih letih namreč ustvarjam koreografije tudi za mlajše plesalke, ki z njimi nastopajo in tekmujejo. In moram priznati, da je občutek, ko na odru vidiš nekoga, ki pleše nekaj, kar si ustvaril ti, res poseben. Ko se dobro uvrstijo ali celo zmagajo, sem včasih skoraj tako vesela, kot če bi na stopničkah stala sama. Morda še bolj. Gre za drugačno veselje in drugačen ponos – opazuješ nekoga, ki je tvojo idejo vzel za svojo, vanjo vložil ogromno dela in jo potem na odru predstavil na svoj način. Zelo sem hvaležna vsem plesalkam, ki mi toliko zaupajo, da na oder odnesejo moje delo, še posebej pa sem ponosna na mlajše plesalke, s katerimi delam in ki počasi gradijo svojo plesno pot. Morda danes na tekmovanja gledam nekoliko drugače kot nekoč: ne potrebujem več medalje okoli svojega vratu, da bi se lahko veselila uspeha.