Matej Krajnc: ZAGROBNI GLAS (odlomek iz povesti)

Mojzes je sedel na nagrobniku. Jesen je bila hladna, prav takih se je najbolj spominjal. Indijanskih poletij ni maral, zdelo se mu je, da sežejo predaleč v jesen. Potem je takoj sneg in ledene padavine in živci trpijo …

Pod pokopališčem reka. No ja, ne takoj pod njim, malce je bilo še treba pešačiti. A zdelo se mu je, da jo sliši. Seveda je ni, bil je predaleč. Slišal je brnenje tovornjakov s ceste, kar ni bilo niti približno podobno šumenju reke, a ušesa včasih slišijo tisto, kar želijo. Če bi se s kom pogovarjal, bi na smrt prisegal, da so tovornjaki reka. Reka so bili tudi avtomobili. V resnici pa je bilo s pokopališkega hriba treba prekrižariti celo mesto in še kak drobiž. A se je splačalo, sedeti ob reki je bilo še bolje kot sedeti na nagrobniku. No ja, kakor za koga. Mojzes je bil bolj morbidne sorte, vsaj tako si je prigovarjal. Veseljak ni bil, tega ne bi mogli reči. Pa tudi v tovarni posode ni delal. 

Mimo je prišel starejši možak. Nanj je pokazal s prstom in zagodrnjal: ti nisi Mojzes, ti si Goethe!

Mojzes ga je čudno pogledal.

Kako je to mogoče, je pomislil. Povlekli so me iz reke, moram biti Mojzes. So tudi Goetheja povlekli iz reke?

Naslednje jutro je prebil v mestni knjižnici in bral Goethejev življenjepis. Do pike je bil podoben njegovemu, le reke ni bilo nikjer.

Johann Wolfgang Goethe je umrl leta 1832, je pisalo v knjigi. To je pa smešno, je pomislil Mojzes. Kot jaz.

Hotel je stopiti še na občino, da bi se pozanimal o sebi, a Goethejev življenjepis ga je prepričal. Stopil je raje na malico. Kot umrli književnik si ni mogel privoščiti kebaba, niti hotdoga ne, a žemljo, slavno literarno jed, je kljub vsemu pomlatil. Nato je šel do reke, se napil in ob reki ležal kakih pet ur, ker mu je postalo slabo. O pitnosti mestne reke ni kaj dosti slišal, a je privzel, da je čista kot gorski potoček, ki ga sploh ni poznal.

Mojzes, Mojzes … je slišal za hrbtom. Goethe, Goethe …

Ne bo pogledal … Ne bo pogledal …

Goethe … Goethe …

Ne … Ne …

GOETHE!

Sunkovito se je obrnil, a nikogar ni bilo nikjer. 

Zgolj reka. 

Reka … Ob njej se je pravzaprav vse začelo. No ja, ne čisto vse, pač pa nekaj sprememb v njegovem kurikulumu. Ravno tolikanj, da jih ne gre prezreti.

Ali pač. Prezrimo jih.