La Fura dels Baus. Umetniška drznost Haydnovega Stvarjena!

Stvarjenje Josepha Haydna v izvedbi katalonske skupine La Fura dels Baus si je ogledala recenzentka Claudia Sovre.

Oratorij Stvarjenje velja za eno največjih mojstrovin Josepha Haydna, napisano med leti 1797 in 1798 ter prikazuje in slavi stvarjenje sveta po svetopisemskem izročilu, kot je zapisano v prvi Mojzesovi knjigi, Geneza. Napisan je za sopran, tenor, bas, zbor in orkester in razdeljen na tri dele: v prvem opisuje stvarjenje sveta do četrtega dne, od kaosa do svetlobe, stvaritve zemlje, morja, rastlin, trije nadangeli: Rafael (bas), Gabriel (sopran) in Uriel (tenor) pa opisujejo dejanja Boga. Drugi del zajema peti in šesti dan – stvaritev živali in človeka, Adama in Eve. Solisti opisujejo različne živali skozi nazorno orkestracijo (lev, tiger, orli, kiti idr.). Izpostavljena je arija, ki slavi stvarjenje človeka in opisuje Adamovo telo in dušo. Duet Adama in Eve izraža hvaležnost in radost do Stvarnika. Dnevi si formalno sledijo v zaporedju recitativov, arij ter zborovskih točk, ki imajo pomembno vlogo in zaključujejo večino oratorijskih delov s slavnostnimi himnami. V tretjem delu smo priča življenju Adama in Eve v raju, kjer skupaj slavita Boga, oratorij pa se konča v veličastnem slavju in harmoniji s prisotnostjo celotnega zbora.

Joseph Haydn je bil velik oboževalec dela skladatelja Händla. Z njegovimi oratoriji se je pobliže spoznal med obiskovanjem Londona, in našel navdih za stvaritev dveh lastnih oratorijev: Stvarjenje (dokončan 1798), na besedila iz Geneze in Izgubljenega raja Johna Miltona, ter Letni časi (dokončan 1801). Londonski impresarij Johann Peter Salomon mu je predal libreto na temo stvarjenja sveta in le v osemnajstih mesecih je Haydn, globoko veren človek, ustvaril eno izmed svojih najpomembnejših del – Stvarjenje, ki se med drugim izdvaja tudi v tem, da je prvi oratorij napisan in objavljen v dvojezični obliki, angleščini in nemščini. Stvarjenje je takoj doživelo odobravanje kritike in publike, postalo priljubljeno ter se tako hitro znašlo v standardnem zborovskem in koncertnem repertoarju v nemško in angleško govorečih okoljih, kot tudi na slovenskih tleh. Vprašala sem se kaj točno predstavlja definicija oratorija in izbrskala naslednje zaključke: sam izraz oratorij izhaja iz latinske bese orare (moliti) in predstavlja glasbeno obliko dramskega, večdelnega svetega besedila, pri katerem običajno sodeluje več vokalnih solistov, zbor in orkester ter temelji na verski ali zgodovinski vsebini. Po obliki je sicer podoben operi, vendar ni namenjen scenskemu uprizarjanju, pa čeprav je njegova pripoved dramska in prepredena z akcijskimi elementi. Besedilo je pogosto versko (največkrat svetopisemsko), lahko pa tudi zgodovinsko ali moralno. Glasbena struktura vključuje: uverturo, solistične arije, včasih tudi duete, pomembne zborovske dele ter recitative. Značilno za oratorij je, da za razliko od opere v njem ni gledališke igre, izvajalci običajno nastopajo v statičnih pozicijah. Opera večinoma opeva posvetne vsebine in se izvaja na gledališkem odru, medtem, ko je oratorij s svojimi duhovnimi temami običajno postavljen v cerkveno okolje.

Mednarodno priznana gledališka skupina iz Španije, La Fura dels Baus je znana predvsem po preseganju tradicionalnih meja v uprizoritvenih umetnostih, zato se je tudi Haydnovega Stvarjenja lotila na svojstven način. Ustanovljena leta bila 1979 v Barceloni in zaradi svojega eksperimentalnega in interaktivnega pristopa ter izjemnih vizualnih učinkov kmalu postala sinonim za avantgardno umetnost. V svojih umetniških uprizoritvah uporablja poudarjeno telesno ekspresijo, cirkuške akrobacije, ognjene elemente, sodobno digitalno tehnologijo, izjemne video projekcije in drugo. Z mešanico tehnik in disciplin akterji gledalce aktivno spodbujajo k sodelovanju, pri čemer svoje uprizoritve prilagajajo arhitekturnim značilnostim prizorišča. Poleg gledaliških del skupina producira tudi opere, ulične spektakle in druge slavnostne dogodke, med katerimi so jo najbolj zaznamovali: otvoritvena slovesnost olimpijskih iger v Barceloni (1992), Opera Le Grand Macabre Györgya Ligetija (1998, Salzburg) ter Manes, L’ànima dels morts (2004), ki je del njihove trilogije La Na vaja en el Ojo. Skupino najemajo celo velike korporacije kot so Pepsi, Mercedes-Benz, Peugeot, Volkswagen, Swatch, Microsoft, Absolut Vodka, Columbia Pictures, Warner Bros ter druga globalna podjetja za projekte, s katerimi želijo preseči običajno oglaševanje, Festival Ljubljana jih je gostil že nekajkrat in sicer s projekti Sfera Mundi (2018) ter Pastorala za planet in Biti ali ne biti, oboje leta 2023.

Za izvedbo Stvarjenja pod taktirko La Fura dels Baus je v promocijskem besedilu organizatorja zapisano: ‘Stvarjenje sveta, kjer se brišejo meje med izvajalci in občinstvom’. Sama sem se odpravila v hram kulture polna pričakovanj, saj sem o tej specifični skupini slišala ogromno, nikoli pa si še nisem ogledala njihove predstave v živo. Izredno me je zanimalo, kako se bo avantgardni pristop skupine skozi scenske efekte, ki jih uporabljajo, združil s tako statičnim projektom, kot je oratorij in njegovo versko vsebino. Naj plesni publiki Parade plesa kar takoj povem, da plesa, vsaj v kakršnikoli obliki, ki si jo navaden smrtnik pod tem izrazom predstavlja, v predstavi ni bilo, pa čeprav sem to, glede na to, da je portal, ki ga berete medijski partner Ljubljana Festivala in omenjene predstave, vsaj v neki minimalni dozi pričakovala. Seveda predstava ima svojo koreografinjo (Mireia Romero), ki igra pomembno vlogo, saj so tako solisti (Alba Fernández-Cano, sopran, Víctor Sordo, tenor in Toni Marsol, bariton), kot zbor Slovenske filharmonije prisotni v določeni gibalni ali pa statični akciji praktično skozi celotno predstavo. Nič ni bilo prepuščeno slučaju, dogajanje je bilo do potankosti koreografirano od začetka do konca, predpostavljam, da v tesnem sodelovanju koreografinje ter Carlusa Padrisse, umetniškega vodje in režiserja.

Carlus Pardissa

Padrissa predstavlja enega od šestih ustanoviteljev in umetniških direktorjev La Fura dels Baus. Zaslužen je za sodelovanje skupine pri več odmevnih projektih, ki so skupini prinesli svetovno slavo, na splošno pa se v svojem delu veliko posveča operi. Po odmevni de Fallovi Atlántidi (1996) je na najprestižnejših odrih sveta, kot so milanska Scala, Salzburški festival in Pariška opera, režiral dela Wagnerja (Nibelungov prstan, Parsifal), Debussyja (Mučeništvo sv. Sebastijana), Straussa (Elektra) in Berlioza (Faustovo pogubljenje). Zato me ne čudi, da je Haydnov oratorij tesno približal žanru opere, s tem, da ga je postavil na gledališki oder, izpostavil sceno in kostume kot ključne elemente predstave, vključil dramski element, umetniški vtis in čustveno doživetje, torej operne specifike, ki nikakor ne prisostvujejo v klasični izvedbi oratorija.

Padrissovo Stvarjenje se pred gledalci odvije v enem delu, brez vmesnih odmorov, v trajanju cca ure in pol – tukaj režiser ostaja zvest originalu. Vsebinsko sledi glasbeni strukturi Haydnovega oratorija, ki je sestavljen iz treh delov in se naslanja na svetopisemsko Genezo, teorijo o nastanku sveta. Prvi del takoj po uvodu – predstavitvi kaosa, ki se je zgodil po velikem poku, obravnava stvarjenje svetlobe, neba in Zemlje, sonca, lune in vode ter rastlin. V drugem delu obravnava stvarjenje živali ter moškega in ženske, tretji, zadnji del pa opisuje Adama in Evo med njunim srečnim bivanjem v rajskem vrtu in prikazuje idealizirano ljubezen v harmoniji z ‘novim svetom’.

Kot smo lahko pričakovali, je Stvarjenje v izvedbi La Fura dels Baus močno slonelo na vizualnih efektih v smislu bogatih projekcij in mojstrskega prelivanja svetlobe (Marc Molinos, avdiovizualni ustvarjalec), kar gledalčevo pozornost popolnoma pritegne nase. Štiri kvadratne pokončne kulise na samem začetku tvorijo polprosojen zid, za katerim visoko v zraku proseva lebdeči krog. Po celotnem prostoru švigajo projekcije, ki se poslužujejo spiralnega gibanja, spominjajočega na molekulo DNK, nosilko naše genetske informacije. Ko navidezni ovarij prebodeta dve navidezni semenčici, ta eksplodira, zgodi se veliki pok, zavese se razmaknjeno in na odru se pojavi operni zbor, ki ga je kostumograf Aitziber Sanz oblekel v vsakodnevna oblačila, kot da bi direktno z ulice slučajno zavili v Cankarjev dom, se znašli na odru in bili presenečeni, kje so. Okoli vratu imajo obešene elektronske tablice, ki večkrat predstavljajo scenski element, sicer pa pevci z njih berejo tekst, ki bi ga sicer (v izvedbi klasičnega oratorija ali opere) morali znati na pamet. Nisem čisto prepričana, kako naj to razumem? Kot novodobni fenomen, da si ne potrebujemo zapomniti več ničesar, saj striček Google, ozirom še bolje Chat GPT pač ve vse in je z nami na vsakem koraku? Morda…

Veliki pok je za nami, vzhaja prvi dan, Bog začenja s svojo čarovnijo, stvarjenjem sveta. Ustvarjena so nebesa, zemlja, čas, svetloba in energija, Začne se ustvarjanje velike količine prostora, brezoblične in navidezno brez-energijske snovi v njem, imenovane zemlja. Pojavi se prvi nadangel Raffael, v neverjetni opravi, večplastni beli obleki in pokrivalom, pod katerim prosevajo številne modre luči. Kljub svoji mogočnosti kostum deluje lahkotno in pevca ne ovira pri njegovem premikanju po odru ob izvajanju arij in recitativov. Nadangel Uriel se v svojem kostumu, osvetljenim z rdečimi lučmi pojavi v lebdečem krogu, fascinanten prizor, ki ga podpirajo zboristi s hojo po krogu na trdnih tleh. Sopranistko je kostumografka oblekla in osvetlila v belo barvo, lahkoten kostum z dolgimi rokavi, ki valovijo v zraku, ko pevka med svojo arijo enakomerno in brez prestanka premika palici, všiti v rokave, gor in dol, naprej in nazaj. S tem ponazarja nebesno ozračje in krošnjo vodne pare, ki objema zemljo – božansko stvaritev drugega dne.
Tretji dan nastanejo prve oblike rastlinskega življenja, Bog loči vodo od zemlje. Na oder tehniki v črnem pripeljejo velikansko konstrukcijo, ki ostaja z nami kot scenski element skozi vso predstavo in ga režiser uporablja na različne načine. V spodnjem delu nosi v sebi ogromen akvarij, napolnjen z vodo, v katerem plava človek v Adidas trenirki in fluorescenčnem delavskem jopiču. Poskuša se dvigniti in izplavati iz bazena, vendar mu to ne uspe, dokler ga iz vode ne rešita dva zborista. Konstrukcija se spremeni v velikanski žerjav, bazen izgine, na koncu žerjavovega kljuna pa visi sopranistka, ki med svojo arijo in recitativom preletava oder med obračanjem žerjava in ob tem trosi semena, da na zemlji požene trava, drevje in druge rastline. Pomemben scenski element in hkrati rekvizit so ogromni beli baloni v rokah zboristov, ki občasno lebdijo v zraku na različnih višinah, drugič so prilepljeni na tla, pevci nanje posadijo svoje osvetljene tablice, beli trebuhi postanejo podlaga za različne projekcije, ki pomagajo graditi zgodbo in atmosfero posameznega dne.
Sonce, luno in zvezde, ki naj bi ločevali dan od noči in tako določali letne čase, dneve in leta je Bog je ustvaril četrti dan. Solisti krožijo po odru s planeti in soncem v rokah, medtem ko se zbor premakne na prvi balkon in poje iz te pozicije. La Fura dels Baus so znani po interaktivnem vključevanju publike v svoje predstave, čeprav v prihodu pevcev med publiko le težko najdem nek smisel. Zboristi so namreč prišli na sprednji del prvega balkona, da so lahko videli dirigenta, odpeli svoje, pri čemer so tekst brali s svojih tablic in odšli.
Peti dan je Bog napolnil vodo z ribami vseh vrst in oblik ter ustvaril ptice, ki so v gostih projekcijah jadrale čez nebo. Na žerjavu se zopet pojavi sopranistka, valovi s prosojnimi krili in žvrgoli svojo pesem, žerjav se obrača, jo nosi po prostoru, dviguje in spušča. Medtem tehnična ekipa budno stoji ob njej in nadzoruje potek dogajanja, saj je pevka dvignjena na precejšnjo višino in morajo zadeve zaradi varnosti potekati gladko. Osebno mi je prisotnost scenskih delavcev precej razbila učinek čarobnosti predstave, saj so bili, čeprav oblečeni v črno, večkrat dalj časa prisotni v vidnem polju gledalca. Črne figure tako konstrukcijo ročno obračajo in premikajo po odru, brez poizkusa skriti se očem občinstva, saj to ob tej scenski rešitvi niti ni bilo mogoče, tako, da me je zadeva spominjala na kakšno od zadnjih tehničnih vaj pred premiero. Ribe v morju na nek način ponazarja nadangel Rafael, ki se enako, kot mladenič v prejšnji sliki, kopa v kvadratnem akvariju in poskuša izplavati iz njega. Režiser tukaj vnese celo nepričakovani element komike, ko solistu ob koncu arije voda zalije grlo in ne more odpeti zadnjega tona, kot bi moral.
Bog zapove zemlji naj rodi kopenska bitja, in šesti dan ustvaril živali: štirinožce, plazilce in žuželke vseh vrst. Rafael se nekako izkoplje iz bazena, v roke dobi balon, ki ga izpusti in ta se banalno izprazni. Projekcijo goveda, ki se pase na travi, zamenjajo roji žuželk, ki gomazijo po celotnem prostoru, med tem pa se pojavljajo citati, kot so: ‘Brez zgodovine ni napredka. Možnost izbire vodi v svobodo. Brez identitete ni možnosti…’ Nazadnje Bog ustvari tudi človeka po svoji podobi, moškega in žensko ter jima vdahne življenje. Zboristi iz balonov zgradijo belo goro in na vsakem od njih zasije božje oko. Mili obraz ženske na kulisah prekriva bodeča žica, obraz se začne spreminjati v zloveščo podobo. Ob koncu šestega dne Bog pogleda, kaj je ustvaril – projekcija Nikole Tesle, zbor poje hvalnico gospodu. Projekcija golih teles moškega in ženske, ki se mojstrsko prepredeta z žilami, notranjimi organi, nato z mišičnim sistemom. Hvalnica doni, zbor se premakne v ospredje, pevci prižgejo lučke na svojih tablicah in razsvetlijo publiko.
Tretji del prikazuje srečno življenje Adama in Eve v raju. Režiser je protagonista potopil v že znani bazen, kjer se v počasnem gibanju prepletata pod vodo, se objemata in odpravita na površje le, ko potrebujeta vdih. Zboristi se zopet pojavijo na odru s svojimi baloni ter se začnejo spuščati med publiko. Zaustavijo se na levi in desni strani parterja, se usedejo na tla v praznem prostoru med do konca zapolnjenimi vrstami, njihovi ogromni baloni pa se dvigujejo na različne višine vse do stropa Gallusove dvorane. Fascinantna scena, ki pa gledalcem delno zakriva pogled na oder, dogajanje slišijo, vendar ga bolj slabo vidijo, kot da je moment tipične interaktivnosti La Fura dels Baus v povezavi s publiko sam sebi namen. Solista direktno iz bazena dvignejo v zrak, žerjav ju obrača po prostoru, onadva pa v mokrih oblačilih izvajata gibe z rokami in nogami, ter ob tem pojeta svoj duet. Klobuk dol. Vizualno smo bili sicer za ta insert zaradi balonov bolj ali manj prikrajšani, smo pa zato bolj uživali u Haydnovi glasbi. Mokra solista spustijo na trdna tla, zbor se vrne na oder, projekcija konfetov preplavi dvorano, praznujemo stvarjenje sveta.
Oratorij se približuje h koncu. Zbor posamično stopa k solistoma in jim polaga balone v roke. Svoje tablice zlagajo eno na vrh druge na obeh straneh odra in ustvarijo dva velika ekrana, na katerih se najprej pojavi ogenj in pevci se kot premraženi begunci grejejo ob njem, dokler se na njih zopet ne pojavi oko. Zboristi spet vzamejo tablice v roke, vklopijo lučko in kot ulični paparazzi fotografirajo Adama in Evo. V finalni sliki se pojavi tenor s soncem v rokah na sredini, ob njem na vsaki strani stojita Adam in Eva, zbor pa v ravni za prosojnimi kulisami vrsti prepeva o božji slavi. Amen! Vrstijo se projekcijski citati: ‘Narava je nedolžnost, nedolžnost je življenje…’. Kulise padejo na tla, zbor stopi naprej, solista izpustita balone v zrak, da odletijo v prostranstvo našega kraljestva. In zaključi se svečani oratorij.
Vodilna v predstavi je, oziroma bi morala biti, zagotovo Haydnova glasba. Nisem ekspert v tem pogledu, vendar mislim, da ne bom ‘brcnila v temo’, če napišem, da je bil Simfonični orkester Avditorija Alicante ADDA več kot odličen pod profesionalno taktirko šefa dirigenta, Josepha Vicenta. Čestitke tudi zboru Slovenske filharmonije pod vodstvom njihovega umetniškega vodje Sebastjana Vrhovnika. Njihova naloga je bila glasbeno zahtevna, ob čemer jim konstantno gibanje po odru in ukvarjanje s svojimi tablicami in baloni tega ni prav nič olajšalo. Bili so kos velikim izzivom in jih vrhunsko opravili. Seveda ne smem pozabiti na fenomenalno teh