Kulturni izziv: Tone Kregar pravi, da je len tekstopisec za skupino Mi2, klepetav na odru pa tudi zelo resen direktor muzeja

2 hours ago 24

V podkastu Kulturni izziv na BK TV je bil gost Tone Kregar, marsikdo med vami ga pozna kot pevca skupine Mi2, kot tekstopisca. Je pa tudi zgodovinar in nenazadnje direktor Muzeja novejše zgodovine Celje.

In kaj Tonetu Kregarju najbolj ustreza: glasba, ustvarjanje, zgodovina?

Pravi, da so to mogoče na prvi pogled težko združljive vsebine in teme. “Ampak jaz mislim, da v teh desetletjih, odkar pravzaprav živim to na nek način vzporedno profesionalno življenje, mi to nekako uspeva kar precej združevati. Predvsem je pa osnova in rdeča nit in povezovalni element tega neka kreativnost, ne? Tako kot si kreativen, ustvarjalen na področju glasbe, tako pravzaprav tudi muzejsko delo, zgodovinopisje, ohranjanje in ukvarjanje s kulturno dediščino, pravzaprav zahteva tudi določeno mero kreativnosti. In pravzaprav ni tako… ni tako težko, kot se morda res, kot sem že rekel, sliši na prvi pogled.”

“Za domovino – z rockom naprej”

V Muzeju novejše zgodovine Celje so pred nekaj leti pripravili tudi razstavo “Za domovino – z rockom naprej”. In Kregar je bil pri tem soavtor kataloga in prevajalec – pa še pri sami razstavi je imel prste zraven. “No, seveda, gre za eno izmed številnih razstav oziroma enega številnih razstavnih projektov, ki smo ga pripravili v zadnjih letih. Zgolj enega izmed njih. Ampak je pa zanimiv, ker se neposredno povezuje s tem drugim delom mojega ustvarjanja. Gre za razstavo, ki smo jo postavili maja 2020. In če se spomniš, to je bil čas korone, ne? Zaprtja!” Razstavo so pripravljali leto dni, v sodelovanju z Rock muzejem Srbije. “Šlo je za pravzaprav mednarodno sodelovanje — nam je uspelo najti tisti en vmesni čas, ko smo pogojno lahko bili malce, nekje na pol odprti. In se spominjam, da je takrat bil, po ne vem koliko mesecih koronskega zaprtja, prvi javni dogodek v Celju, maja 2020, ki je naletel na izredno dober odziv, ne samo Celjanov, ampak pravzaprav iz cele Slovenije so se ljudje pripeljali na to otvoritev. Zoran Predin je nastopal na otvoritvi, prišli so kolegi iz Srbije …” In sama razstava? “Šlo je za neke vrste primerjavo slovenskega in srbskega rocka v času nekdanje Jugoslavije. Se pravi, to ni bila zgodovina jugo-rocka, ker potem bi morali vključiti še, recimo, vsaj Sarajevo in pa Zagreb. Ampak od kod je prišlo do tega sodelovanja? V Beogradu namreč obstaja muzej, Rock muzej Srbije, ki pa nima svojega prostora, ima samo eno bogato, stalno zbirko, s katero gostuje naokrog,” razlaga Kregar in opisuje naprej: “Glavni promotor, iniciator tega, eden izmed glavnih sotrudnikov tega Rock muzeja, pa je nekdanji basist Bajaginih instruktorjev, moj kolega in prijatelj, Cvele. In na njegovo pobudo smo se povezali in, kot rečeno, naredili eno lepo razstavo z enim zelo zanimivim, dobrim katalogom. In na ta način smo rock prvič v takem zaokroženem smislu umestili tudi v naše muzejske vsebine.”

Kregar: “Rock scena v 80. letih v nekdanji Jugoslaviji je bila ena najmočnejših rock scen na planetu takrat.”

Rock je običajno zaznamovan kot glasba upora, glas ljudi, nenazadnje pokaže na odnose med generacijami. Se je tudi tu pri razstavi tako pokazalo? “Ja, seveda. Načrtno smo se omejili na rock kulturo in na percepcijo rock glasbe med zlasti mladimi v času nekdanje skupne države, ko je dejansko rock glasba imela neko močnejšo, večji družbeni vpliv, kot pa ga ima danes. Zlasti z začetkom, recimo, če pogledamo, da se nekje iz konca 50., zlasti pa v 60. letih, se je ta rock kultura iz dekadentnega kapitalističnega Zahoda nekako preselila tudi k nam in tu naletela na zelo plodna tla. Marsikdo pravi, da je, recimo, rock scena v 80. letih v nekdanji Jugoslaviji bila ena najmočnejših rock scen na planetu takrat, pravzaprav takoj za angleško, ameriško pa morda še francosko, recimo.” In predvsem to jih je zanimalo, kako je rock glasba prispela in kako se je ukoreninila v takratnem prostoru, socialističnem prostoru jugoslovanskega državnega okvira.

V podkastu je Tone Kregar spregovoril tudi o pop kulturi in dediščini rocka ter spremembah, ki so se zgodile na podorčju Jugoslavije po razpadu države. Pa tudi o tem, ali ima rock danes enako veljavo, kot jo je imel pred leti. “Rock danes dejansko nima več tolikšne veljave, tolikšnega vpliva, tolikšne družbene moči, nenazadnje, kot jo je imel nekoč. Zaradi različnih dejavnikov. Ni pa to seveda samo situacija na naših prostorih, v Sloveniji, na teh prostorih, o katerih govorim, ampak mislim, da gre za globalni fenomen.”

In ne, v muzeju niso imeli samo te razstave, ki je bila povezana z glasbo, ampak še druge. Predstavil je še zelo odmevno razstavo z naslovom “Gen Generacija”, ki je govorila ravno o celjski popularni kulturi od 60. let pa nekje do konca 90. let. In tudi, da 3. decembra odpirajo razstavo, ki bo obravnavala fenomen sodobne slovenske narodnozabavne glasbe.

Tone Kregar osebno: v kateri vlogi – direktor, zgodovinar, glasbenik, rocker, kantavtor – se najbolj znajde?

“Vsak izmed nas pravzaprav opravlja več … nosi več družbenih vlog, goji v sebi različne identitete. In jaz pravzaprav, seveda, v službi delujem kot direktor. Kadar se pogovarjam o muzeologiji, o zgodovini, seveda nastopam iz tega, govorim iz te perspektive. Kadar sem v nekem drugačnem glasbenem, rockerskem ambientu, seveda delujem drugače, ampak v bistvu še vedno sem to jaz. In kot rečeno, nekako vesel sem, da mi uspeva vsaj v določenih delih te segmente mojega življenja tudi združevati, jaz upam, da na nek primeren način,” pravi Kregar. Na odru tako ne postane popolnoma drug človek, se pa prilagodi situaciji, okoliščinam. Ko je direktor, pa je bolj resen.

Dinamika med njim in Jernejem Dirnbekom je živahna

Jernej Dirnbek in Tone Kregar sta tista, ki na odru, ko nastopa skupina Mi2, največ pojeta in tudi največ govorita. “Drži. Predvsem to je še posebej očitno na teh naših, recimo temu, akustičnih koncertih, ki pravzaprav presegajo format klasičnega rock koncerta, ki v sebi nosijo pravzaprav tudi mogoče določene elemente enega spontanega stand-upa. Dosti več se govori kot sicer. Sicer smo pa v našem bendu od nekdaj radi govorili. Nekateri nam to jemljejo za zlo, ampak v glavnem so se pa naši poslušalci to od nas tudi pričakujejo. Pravzaprav ta koncert od samega začetka ima nek svoj dramaturški lok,” pravi Kregar in meni, da gre skorajda za neko glasbeno predstavo, ki je pa seveda zelo improvizirana. In tako peljejo občinstvo od pesmi do pesmi, z zgodbo, ki jo pripovedujejo “skozi glasbo, interakcijo, komunikacijo z raznimi dovtipi, včasih malce bolj, včasih malce manj posrečenimi. Kot pravim, to je improvizacija. In zato se mi zdi, da tudi ljudje s tolikšnim veseljem prihajajo na te naše koncerte in se nanje tudi vračajo, ker doživijo več kot pa zgolj samo glasbeni koncert”.

In zaupal je tudi, koliko se z Jernejem dogovori, kaj bo kdo povedal pa tudi koliko. Koliko je dogovorjeno, koliko je spontano – vsega ne izdamo v pisani besedi, prisluhnite Tonetu v podkastu. Pa tudi, o tem, kako velika, razširjena družina so postali v 30 letih sodelovanja. Kako se časovno uskladijo, ali se dogovorijo, kdaj bodo počivali, kdaj bodo nepretrgona igrali in nastopali.

So rockerji, pop glasbeniki, kantavtorji ali kaj četrtega?

“Zelo zanimivo vprašanje. Pravzaprav mi se že dolgo več ne predalčkamo. Morda smo se, ko smo odraščali, ko smo se inicirali v rock’n’roll, smo bili bolj popredalčkani. Takrat je bilo: “Ali si poslušal to ali si poslušal to?” Danes so se stvari precej spremenile. In tudi kar se tiče same glasbene ustvarjalnosti, bi nas težko spravil v nek predalček, kot rečeno. Glede na to, da smo tudi komercialno dokaj uspešen bend in da imamo relativno širok krog publike, bi pravzaprav lahko rekel, da smo pop, pop rock bend, glede nekega glasbenega žanra je to preplet, pravzaprav od valčka do punka, od nekih popolnoma kantavtorskih zasnov do nekih elementov prisotnega, morda tudi jugo rocka, ki se čuti pri nas, ker smo pač odraščali v teh časih. Ti neki vplivi, ob katerih smo se učili muzike, se gotovo poznajo. In težko se človek, kot rečeno, pri 60 letih bistveno spreminja. Delamo pač to, kar znamo, kar je v nas. Kantavtorstvo gotovo, ampak v osnovi še vedno bi rekel glede nekega attituda oziroma nekega stališča, neke sporočilnosti, nenazadnje tudi nekega odrskega performansa. Mislim, da smo predvsem vendarle nek rock bend,” se je na koncu odločil Kregar.

Pesmi, ki govorijo o življenju

Njihove pesmi so družbeno-kritične, izpovedne, pripovedovalske – take, ki govorijo o življenju. To pa je lahko veselo, radostno, žalostno, resno ali pač tako, kot ga tisti dan prinese. “Ja, ker pravzaprav naše pesmi govorijo o življenju. Pesmi izhajajo bodisi iz lastnih izkušenj, bodisi iz lastnih občutkov ali pa opisovanja nečesa, kar vidimo, kar se dogaja okrog nas. Se pravi, gre za zgodbe iz življenja, zato govorijo o življenju. Življenje je pa točno takšno, kot si rekla. Lahko je enkrat malce bolj žalostno, enkrat bolj trpko, drugič je bolj vedro, bolj veselo. Pravzaprav vsi se gibljemo okrog tega, teh dveh sidrišč, kot sta na en način Eros kot ljubezen, na drugi strani Thanatos kot smrt ali pa neko minevanje. In o tem te naše pesmi tudi govorijo. In mislim, da je to ravno tudi eden od glavnih razlogov, zakaj je skupina Mi2 pravzaprav tako zasidrana v ta naš kulturni prostor in zakaj še vedno ohranjamo in pridobivamo nove poslušalce. Zato, ker ljudje enostavno se v teh naših pesmih najdejo,” razmišlja Tone.

In poslušajo jih vse generacije: “To je največ, kar se lahko nekemu ustvarjalcu zgodi.”

Res je, vsi jih poslušajo, tudi mladi, celo otroci. Čeprav bend nima pesmi, ki so namenjene otrokom. Pa tudi za starostnike ne pišejo, še pravi Tone Kregar in dodaja. “Mi pišemo pesmi za nas. In bi človek rekel, da so tudi najbolj dojemljive ljudem naše generacije. Ampak vidiš, da pravzaprav tudi mladina te pesmi, bodisi te, ki nastajajo zdaj, bodisi te, ki so nastale pred 30 leti, nekako vzamejo za svoje, da jim zlezejo pod kožo. Seveda jih verjetno dojemajo na drugačen način kot pa njihovi starši ali pa kot jih dojemamo mi, ampak to je največ, kar se lahko nekemu ustvarjalcu zgodi.”

Kaj pravi Ivanu Cankarju v pesmi: “Kaj bi ti govoril, Ivan.”

In potem pride njegova zadnja pesem: “Kaj bi ti govoril, Ivan?”, povezana s Cankarjem, povezana mogoče tudi z njegovo oznako, da smo Slovenci narod hlapcev? Kregar pravi, da je Cankar znal tudi pohvaliti, ne samo grajati. Res je. “Reduciranje Cankarja zgolj na ta stavek je posploševanje, preenostavno. Cankar je znal tudi povedati marsikaj lepega in dobrega o Slovencih in o tej deželi. Ampak res je, to je pesem, ki je naš zadnji singel. Izšel je letos. Okrog 8. februarja, mislim, da smo ga izdali. Se pravi, zadnja izdana pesem, ki pa res malce izstopa po tej svoji dejansko neki trpkosti, neki temačnosti, ampak je tudi enostavno nek čisto človeški odziv na dogajanje, ki ga spremljaš v svetu, nenazadnje tudi doma,”razlaga Kregar in odločno pravi: “Govorim o najbolj, najgrozovitejših stvareh, ki jih spremljamo že zadnja leta po svetu. In ob tem občutku nemoči in neke apatije, neke pasivnosti, predvsem pa popolne nemoči in impotence vseh tistih, ki pa imajo neko moč v roki, da bi lahko najhujša grozodejstva, najhujše zločine, najhujše tragedije vendarle preprečili. To je ta odziv. In pravzaprav osnovno sporočilo te pesmi je, da za božjo voljo, iz lastnih napak se nismo skozi stoletja prav nič naučili, ponavljamo iste slabe vzorce, iste napake. Kdaj se bomo kot družba, kot človeštvo končno spametovali? Ker vendarle imamo vse možnosti, da bi lahko živeli v relativnem miru, sožitju in slogi.”

“Verjetno bom marsikoga razočaral …”

V celotnem podkastu lahko izveste še, s čim se Tone Kregar še ukvarja, ali kot zgodovinar gleda samo na preteklost in kot glasbenik na prihodnost. Pa tudi, kako pri njemu teče postopek pisanja pesmi. In prav pri tej razlagi je priznal, da je malce “len”. Včasih je napisal več pesmi. Zdaj? “Verjetno bom marsikoga razočaral, ampak jaz sem zelo, zelo neplodovit avtor. Jaz pravzaprav… v preteklosti sem pisal več pesmi, včasih tudi kakšno besedilo za koga drugega. Zdaj pa dejansko ustvarim toliko besedil, točno toliko, kolikor jih skupina Mi2 potrebuje. Že zadnjih tri, štiri, pet albumov, recimo, ki smo jih posneli, … No, na album gre približno deset pesmi. In nek tak nenapisan – in nikoli z Jernejem ne govoriva pravzaprav o tem, ampak nekako se vedno izide, da imava približno polovico besedil od enega, polovico besedil od drugega. In jaz dejansko ne napišem več kot pet, šest tekstov na to v tem intervalu, v katerem ta plošča nastaja. Se pa res potrudim, mogoče tudi zato, pravim, manj je več. In da recimo gojim neke utvare oziroma verjamem, da je na račun manjše kvantitete kvaliteta temu primerna, konstantna in dobra in visoka.”

Pa je nato razmišljal še o toplicah in nadaljevanju znamenite pesmi Pojdi z menoj v toplice, o Mokri radosti pa o čisti jebi. “Tu ni potrebna cenzura. Pravzaprav gre za zelo staro slovensko besedo, ki koreni celo nekje v poznem srednjem veku. In to pravzaprav ne gre za vulgarno besedo, zlasti ne v tem kontekstu,” je še mimogrede pripomnil in spomnil, da so včasih boljše pesmi tiste, ki se jih ne vrti ves čas po radiu. In da vidi, da na koncertih ljudje prepevajo z njimi tudi take, ki se jih res ne vrti na radijskih postajah.