Pusti. Bom jaz.

V vsaki mami se najbrž kdaj oglasi tisti tihi glas: “Bog ne daj, da bi ga bilo strah. Da ga kdo ne bi razumel. Da bi ga zavrnili. Da bi doživel krivico. Da bi moral skozi nekaj, česar jaz ne morem rešiti.”

In potem naredimo tisto, kar znamo najbolje: zaščitimo. Posredujemo. Razložimo. Uredimo. Včasih celo rešimo.

Ne zato, ker otroku ne bi zaupali. Ampak zato, ker težko gledamo, da mu je težko.

In tukaj se začne nekaj, kar sem morala najprej priznati sebi.

Včasih ne rešujemo otroka pred njegovo stisko. Rešujemo sebe pred občutkom nemoči ob njegovi stiski.

To ni prijetna misel. Je pa pomembna.

Vem, da otrok potrebuje izkušnjo strahu, razočaranja, konflikta, zavrnitve, neuspeha. Vem, da ga ne morem ubraniti vsega, kar ga bo v življenju bolelo. Pa vendar se mi še vedno zgodi, da bi najraje stopila predenj in rekla: “Pusti. Bom jaz.”

Morda je prav to ena velikih pasti starševstva. Da iz želje, da bi otroku prihranili bolečino, počasi začnemo odstranjevati tudi priložnosti, da bi spoznal lastno moč. Otrok pa potrebuje prav te priložnosti.

Da ga je strah – in vseeno poskusi.

Da ga ne razumejo – in pove drugače.

Da doživi konflikt – in ga poskuša rešiti.

Da mu ne uspe – in poskusi znova.

Da sam ugotovi: “Težko je. Ampak zmorem.”

Zato se danes vse bolj učim razlikovati, kdaj potrebuje mojo pomoč in kdaj samo mojo bližino. Ni vedno treba ukrepati. Včasih je dovolj: “Vidim, da ti je težko, in razumem, da te je strah. Tukaj sem.”

In potem vprašanje: “Kaj misliš, da lahko narediš?” To ni umik. To je zaupanje.

Naši zaščitni refleksi imajo svojo zgodbo. Morda izvirajo iz tega, kar smo same doživele. Morda iz strahu, da naš otrok ne bi trpel tako, kot smo nekoč me.

Vse to je razumljivo. A slej ko prej moramo pogledati tudi vase in se vprašati: Ali res pomagam njemu? Ali pa samo težko prenašam, da mu je težko?

Ne morem otroku obljubiti življenja brez strahu, razočaranj in konfliktov. Lahko pa mu dam nekaj, kar šteje več: svojo bližino, ko mu je težko. In zaupanje, da bo zmogel.

Ostajam ob njem. Ne živim pa namesto njega.

Morda je to ena najtežjih oblik materinske ljubezni. In verjetno ob tem ne raste samo otrok.

Barbara Vodeb

Barbara Vodeb je vzgojiteljica predšolskih otrok z več kot 25 let izkušenj. Pri delu je zelo kreativna ter nenehno v iskanju priložnosti za ustvarjalne in zanimive rešitve sodelovanja s starši. S samorefleksijo ves čas analizira svoje delo, z novimi uvidi in inovativnimi idejami pa ob zaznavanju sprememb prihajajočih generacij otrok spreminja svojo strokovno prakso.

Kot bodoča magistrica supervizije in coachinga je zasnovala program Coaching za starše. S svojim znanjem in bogatim izkušnjami pri grajenju pozitivne samopodobe otroka, gibalnih dejavnosti in otroške risbe staršem pomaga olajšati in poenostaviti delo, razumeti njihovo vlogo, ter razvijati otrokovo zdravo samopodobo.

Starše aktivno povabi v vzgojni proces. Ob gradnji zaupanja in zavedanju, da je družina primarna celica in vzgojna pomoč njena dopolnitev, s starši vzpostavi enakopraven partnerski odnos. Prepoznati zna, kakšnega sodelovanja si želijo in jim tako ponudi zanimive in koristne vsebine v dobrobit družine.

Kontakt: Barbara Vodeb

The post Pusti. Bom jaz. appeared first on Savus.