Kritika koncerta abonmajskega ciklusa Tutti/Vsi – Akademija za glasbo UL

4 solisti-ke z Orkestrom Opere SNG v Ljubljani in dirigentko ANDREJO ŠOLAR

Piše: Franc Križnar

Naslovnica koncertnega lista

Dirigentka Andreja Šolar, Wikipedija

Ni se še začelo novo študijsko leto na ljubljanski glasbeni mater, že smo slišali še enega od koncertov lanske sezone (2025/26) iz serije Tutti/Vsi. V tej orkestrski ponudbi Akademije za glasbo UL nastopajo študenti z našimi orkestri. Tokrat so na odru ljubljanske Opere in baleta SNG (17. sep.) nastopili njihov Orkester SNG Ljubljana z gostujočo dirigentko Andrejo Šolar in kar štirje solisti-ke: ukrajinska violinistka Anna Kysliak (iz razreda Volodje Balžalorskega na AG UL), dva pevska solista: basbaritonist Blaž Stajnko (iz razreda Matjaža Robavsa), sopranistka Talita Sofija Komelj (Pia Brodnik in Matjaž Robavs) in srbska flavtistka Marija Obradović (Matej Zupan). Dirigentka je bila gostja, naša dirigentka Šolarjeva, ki je tokrat prišla na oder Opere in baleta iz nemškega Würzburga, kjer nazadnje (2024 →) predava dirigiranje na tamkajšnji glasbeni ubniverzi. Na sporedu so bila dela skladateljev Henryka Wieniawskega, Wolfganga Amadeusa Mozarta, Gioachina Rossinija, Franza Leharja, Otta Nicolaija in Carla Reineckeja.

Violinistka Anna Kysliak

Uvodna violinistka se je predstavila s Fantazijo na teme iz Gounodove opere »Faust« za violino in orkester, op. 20. Njena tehnična pripravljenost in muzikalnost sta solistko pa tudi orkester in dirigentko popeljali do lepega in sicer šele uvodnega happeninga. Orkester v tej vlogi bolj malo poznamo, saj je njihovo primarno delo v operni orkestrski jami. Tokrat pa smo imeli pred seboj povsem suveren in profesionalni orkester. Ta je z dirigentko skupaj sooblikoval odlično osnovo za (do)končno kreacijo te Fantazije. Gre za neke vrste nadaljevanje tudi odlične ljubljanske godalne, violinske šole. Kyseliakova je tokrat spet opozorila nanjo, njena interpretacija pa je bila povsem suverena, zanimiva in mikavna.

Basbaritonist Blaž Stajnko

Sopranistka Talita Sofija Komelj

Potem pa je bila na vrsti še ljubljanska pevska šola. Kajti v petih (opernih) arijah sta se tokrat predstavila le dva iz dveh razredov. Basbaritonist Stajnko je odpel operne arije iz Mozartove Figarove svatbe (arija Figara), Rossinijevega Seviljskega brivca (arija Doktorja Bartola) in Nicolaijevih Veselih žen Windorskih (arija Falstaffa); marsikatera od njih v izrazito basovski legi. Pevski solist se je izkazal za tenkočutnega poustvarjalca tako različnih vlog in slogov, obenem pa s svojo muzikalnostjo nadgradil svojo (pevsko) tehniko. Torej je šlo za neke vrste pevsko nadgradnjo tovrstne ljubljanske šole, kjer se tak kader rojeva kar po tekočem traku.

Neke vrste najbolj neposredno nadaljevanje le-te je bil še nastop sopranistke Komeljeve. Kajti s pevskim kolegom-solistom sta si svoj nastop v smislu glasbene dramaturgije porazdelila in nastopila izmenjaje, zdaj eden (Stajnko), zdaj drugi (Komeljeva). Ta se je predstavila z opernima arijama Mozarta in Leharja. Zlasti v Mozartovi ariji Donne Anne iz opere Figarova svatba je lepo prišel do izraza njen koloraturni sopran. V Leharjevi ariji oz. Pesmi o Vilji (ariji Hanne) iz Leharjeve operete Vesela vdova pa še dikcija nemškega jezika. Poleg slednjega smo v izvedbah obeh pevcev slišali še (izvirno) italijanščino. To vse postaja že uveljavljeni pevski standard, ki se je posredno dotaknil tudi našega (visokega) glasbenega šolstva. Zato bi bilo marsikatero (naše ali tuje) glasbeno gledališče še kako veselo, ko bi imelo v svojih solističnih pevskih vrstah tudi tak par, ki se je tokrat prikazal iz predavalnic in dvoran naše AG UL. Je že tako, da se omenjeni standardi nenehno zvišujejo in da je prav pri tem naša glasbena alma mater med prvimi, vodilnimi. Seveda in povsem izenačena že na študijski ravni z evropskih in svetovnim prostorom.

Flavtistka Marija Obradović

Te vmesne ocene pa je še kako veljalo za zaključno predstavnico t. i. ljubljanske pihalne šole, za flavtistko Obradovićevo. Odigrala je z razpoloženim Orkestrom SNG Opere in baleta Ljubljana in razigrano dirigentko Šolarjevo 3-stavčni Koncert za flavto in orkester v D-duru, op. 283 Nemca Carla Reineckeja. Solistka-umetnica se je izkazala s polnim flavtnim tonom, odlično muzikalno in kar arhitektonsko polno artikulacijo vseh treh stavkov, ter sklenila svoj finale in finale celotnega koncerta z zadnjim affettuosom (= strastjo, občutenostjo, nežnostjo).

Več kot pomenljivi finale je zatorej pripadel še eni odlični flavtno-orkestrski kreaciji, pa tudi solistki Obradovićevi prinesel neformalni in več kot uspešni veliki finale.

V (zgledni) koncertni list sta poleg obveznih CV vseh sodelujočih precej besed o vsem tem zapisala Jure Juvan in Jakob Barbo.