Beton Ltd. Fenomenalna realnost usodne neizbežnosti!

2 hours ago 25

Recenzija predstave Fenomenalna realnost: Prvi del, Beton Ltd. v odstopu v okviru festivala Mladi levi.

V uprizoritvenem prostoru Stare mestne elektrarne zastora ni; njegovo funkcijo prevzamejo senčila na oknih. Ko se ta dvignejo, se pogled odpre onkraj gledališkega prostora, v svet, ki obstaja neodvisno od predstave. Meja med tem, kar pripada odrskim deskam, in tem, kar prepoznamo kot realnost, ni več tako samoumevna.

Na oder pride Primož Bezjak. Ko se v prostoru orientira, svojo pozornost hitro usmeri na predmete. Prestavlja jih, brca in tolče obnje. V njegovi drži je nekaj najstniško objestnega, kot pri nekom, ki ves čas preverja, koliko si lahko privošči, preden ga kdo ustavi. Torzo lutke je dovolj podoben človeškemu telesu, da igralčevo ravnanje za trenutek vidimo drugače: ne več le kot udarjanje ob objekt, pač pa kot nekaj, kar se lahko dogaja nekomu. Ob njem nadaljuje z udarci, nato se mu s penastim črvom, zalepljenim okrog mednožja, približa in simulira spolni akt. A telo ostaja nemo, se ne umakne, upre, odgovori.

Ko vstopi Katarina Stegnar, začne početi isto. Vihti penastega črva, opleta z njim po reflektorjih, tleh in lutkinem torzu. Nato si ga, tako kot njen predhodnik, zalepi med noge in nadaljuje. Oba, Bezjak in Stegnar, imata do sveta enak odnos: jemljeta ga kot nekaj, kar si lahko po mili volji podrejata. A pri igralki je ta drža bolj hladna in samoumevna; gesta ne deluje več kot brezobzirno prestopanje meje, ampak kot nekaj, do česar si brez pomisleka jemlje pravico.

Ko pride Branko Jordan, se vzorec ponovi. S Stegnarjevo s črvoma nadaljujeta z udarci, z njima pa se še medsebojno spopadeta. A tudi, ko sta drug ob drugem, vsak ostaja pri svojem početju; njuno srečanje je bolj trk dveh dejavnosti kot pa igra med dvema človekoma. V tem je nekaj praznega: ni zmagovalca in ni cilja. Vsak se zabava po svoje, ne da bi drugega zares upošteval.

Kostumi Olje Grubić so na prvi pogled povsem vsakdanji. Trenerke protagonistov pa imajo ob tem tudi nekaj uniformnega: njihova enotnost postane vizualni znak skupine, ki se postopoma vzpostavlja kot nadrejena drugim – dokler se seveda vsi ne slečejo. Potem vlogo uniforme prevzame golota.
Nadaljevanje razkriva, kako mehanizmi moči vstopajo v že vzpostavljen sistem; najbolj subtilni so namreč prav takrat, ko ne vemo več, kdaj točno se nekaj prevesi v nekaj drugega, s čimer se nehote dviguje tudi naša toleranca za neugodne situacije. Na oder začnejo eden za drugim prihajati Maja Kunaver, Čarna Lampret in Peter Podgöršek. Prinašajo kovinske cevi, luči, kable, vrvi, …, jih odlagajo neposredno pred občinstvo in odhajajo po nove. Oder se počasi polni z rekviziti. Scenografija Mateja Stupice ostaja odprta in ne skriva niti predmetov niti tehničnega aparata, ki postopoma zapolnjuje prostor. V tako vzpostavljeno preprosto in ponavljajočo se akcijo začnejo posegati protagonisti. Sprva zahtevajo le pozornost, nato že dejanje. ‘Postoj malo. Odloži kable.’ In nato: ‘Usedi se na ta stol.‘ ter ‘Daj, nalepi mu kurca’. Z vse bolj eksplicitnimi ukazi narašča tudi nelagodje tistih, ki jih prejemajo, a pri tem sodelujejo. Dileme ne izrečejo in se ne umaknejo, marveč jih izpolnjujejo, dokler na neki točki niso niti več v stanju odstopiti.

Predstava kulminira v trenutku spolnega prizora, ki se začne med tremi protagonisti. Vanj postopoma vključijo še ostale tri; najprej kot gledalce, nato pa nagci odidejo in jih pustijo same. Nič ni eksplicitno izrečeno ali naročeno, a občutek, da se od njih nekaj pričakuje, je vseobsegajoč. Ta atmosfera usodne neizbežnosti, ki preplavi prostor, je tako močna, da bi jo lahko rezali z nožem. Prav v tem je uprizoritev najmočnejša: nadrejeni z užitkom lahko le opazujejo posledice lastne igre.

Predstava bi se na tej točki pravzaprav lahko končala. Prizor s petjem What Power Art Thou ponovi že vzpostavljeni glasbeni motiv (Jure Vlahovič) in skupaj z zaključnimi izpisi ukazov (Toni Soprano), kot so SAMO USEDI SE, SAMO POJDI MI SKOZI LASE ter na koncu še SAJ JE SAMO PREDSTAVA deluje kot ilustracija nečesa, kar je bilo v predhodnem dogajanju že dovolj jasno vzpostavljeno. S tem se nekoliko zapre tudi prostor, ki ga je uprizoritev prej tako dobro držala odprtega – med ukazom in pričakovanjem, med odrom in svetom zunaj njega.

Read Entire Article