Korenine in krila

Prijateljica, mati štirih otrok, mi je nekoč rekla, da moramo starši (in vzgojitelji) otrokom dati korenine in krila. Korenine so podoba trdnosti, pripadnosti, varnosti in stanovitnosti, krila pa podoba poguma, vedoželjnosti, samoiniciativnosti in prožnosti. Težka naloga! In kako nam gre? Zdi se mi, da nam pri krilih sodobna družba precej »pomaga« (kar pomislite na vse šolske in obšolske aktivnosti, izmenjave in potovanja), drugače pa je s koreninami. Poznam precej mladih ali že manj mladih, ki jim za razliko od njihovih staršev (še) ni uspelo pognati korenin na delovnem mestu in v okolju, kjer živijo. Kljub dobri izobrazbi in sposobnostim menjajo službe, se selijo zdaj sem, zdaj tja, se vozijo na delo strahotno daleč, pridobivajo nove veščine, polovično plačo dopolnjujejo z raznimi »bulšihti« (če si smem izposoditi izraz iz istoimenske knjige), ki jim sicer niso v veselje, a pač dobro »nesejo«. Ne gre za nostalgično koprnenje po večdesetletni lojalnosti istemu zanesljivemu delodajalc...