Koncert samospevov Brede Šček (1893-1968) v Slovenskih Konjicah

Sopranistka ANDREJA OBRUL in pianistka NEJA SKRBIŠ

Piše: Franc Križnar

Breda Šček, 1932 (Saša Šantel, risba; hrani AG v Ljubljani)

Slovenska skladateljica, pevka, pianistka, učiteljica in zborovodkinja Breda Šček je bila rojena 20. avg. 1893 v Trstu. L. 1912 je končala z maturo učiteljišče v Gorici (Italija), nato poučevala na Goriškem (pri tem se je veliko selila), Tržaškem in Istri. Hkrati je študirala klavir in kompozicijo na tržaškem Konservatoriju. L. 1930 je diplomirala iz solopetja na glasbenem liceju v Bologni. Ko je (do)končno odklonila svojo zadnjo (italijansko) učiteljsko premestitev na oddaljeno Sicilijo zaradi vedno bolj porajajočega in krutega se fašizma nad Slovenci, se je temu odpovedala. Dokler ni dobila potnega lista za odhod v Jugoslavijo, je živela in delovala pri svojem bratu-duhovniku Virgilu Ščeku na kraškem Avberju (pri Sežani; 1930-34). V Jugoslavijo se je preselila v Loče pri Poljčanah, kjer je dobila mesto učiteljice na tamkajšnji osnovni šoli. Po kar treh (visokošolskih) diplomah je ves čas učila v osnovni šoli! Vodila je pevske zbore, pela, igrala klavir, komponirala in seveda učila v OŠ. Loče so bile ta čas (1934-40) njen skladateljsko najbolj uspešen čas in kraj. Tu je nastalo največ cerkvenih in posvetnih skladb in izdaj zbirk. Z možem Silvestrom Orlom, zasebnim uradnikom, notografom/opalografom in skladateljem je izdala številna dela, največ kvalitetnih zborov in samospevov. To je bil umetniški vrh B. Šček. Od vsega nekaj manj kot 650 ugotovljenih del B. Šček, jih je v Ločah (pri Poljčanah) nastalo skoraj 370, od tega več kot 260 cerkvenih del in čez sto posvetnih. V Ljubljani je delovala kot (osnovno-) šolska učiteljica v OŠ Ljubljana-Vič do l. 1948, ko se je upokojila. Stara je bila 55let. Poleg že izpostavljenih glasbenih miniatur, so med večjimi deli: Piccola suite/Mala suita za godala (1929), dve kantati Soči (1945), zbirka klavirskih skladb Zvonovi v praznik (1928) idr. B. Šček je umrla v Ljubljani 11. mar. 1968, pokopana pa je na Avberju (pri Sežani) na pokopališču sv. Nikolaja skupaj s svojimi starši in bratom V. Ščekom.

Program

Na koncertu, ki je bil z izključno samospevnim repertoarjem B. Šček v izvedbi sopranistke Andreje Obrul, pianistke Neje Skrbiš in moderatorke Nadje Obrul na odru Kulturnega doma Slovenske Konjice (4. jun. 2025), smo slišali fragment iz bogatega repertoarja te tržaške Slovenke. Ker je tako ali drugače celih šest let zaznamovala tudi širšo konjiško glasbeno krajino, je bil tale hommage še kako sprejemljiv. Umetnice so ga pod taktirko Splošne knjižnice Slovenske Konjice (zanjo Ana Miličevič) in pod okriljem osrednje konjiške kulturne inštitucije – Kulturnega doma Slovenske Konjice – izpeljali povsem profesionalno. Saj so pred vsakim izvedenim samospevom zrecitirali še literarna besedila, kajti samospev je po glasbeno oblikovni in zasedbeni strani tako del literarne kot glasbene umetnosti; tako za izvajalce kot za poslušalce.

Na odru v Slov. Konjicah

Raste mi raste (Trst, 1934) je zbirka sedmih kraških samospevov »za en glas in klavir.« Mož Brede Šček Silvester Orel jo je izdal v tisku »kot zasebni rokopis« (na 15 str.) prav v letu, ko sta odšla v Loče. Sestavlja jo prva uvodna pesem z naslovom Raste mi raste na narodno besedilo, vseh šest preostalih pa je Ščekova komponirala na poezijo rojaka in še enega od številnih nacionalnih borcev na Slovenstvo na Primorskem Milana Bekarja (Beccari; 1897-1966) s psevdonimom Esèn. Njegova edina pesniška zbirka z naslovom Čar nad Krasom (Gorica, 1997) je izšla ob 100-letnici njegove smrti in predstavlja Bekerjev pesniški obolus. Naslovnico notne zbirke B. Šček krasi kot premnoga njena dela ilustracija slikarja, grafika in kiparja Toneta Kralja: žalostno dekle leži v postelji, pripravljeno, da zaradi ljubezni konča svoje življenje. Naslovi vseh sedmih kraških samospevov so programski. Kakor iz podnaslova te zbirke razberemo, jih navdihuje Kras in so zdaj ljubezenske narave, razpoloženjske, tu pa tam pa jih navdihuje tudi določen čas: RASTE MI RASTE, TRAVCA ZELENA (narodno besedilo), libreta za vseh šest preostalih pesmi pa je s psevdonimom (Esèn) podpisal M. Bekar: KADAR ZADUHTE HIJACINTI, ZDAJ JE VEČER, BOŽIČ NA KRASU, NA GROBU NEZNANEGA VOJAKA, ZVEZDE PRISIJALE SO in SVETA NOČ. Umetnica v ustvarjalnem pogledu in ustvarjenem opusu ni avtorica velikih oblikovnih form. V tem pogledu bi lahko ugotovili, da sodijo njena dela – miniature v območje tradicijsko utrjene poljudne glasbe. Kljub temu pa Ščekova nikoli ne piše ceneno, marveč vselej s pristno zavzetostjo in ustvarjalno napetostjo. Zato pa je njen pretežno vokalni opus zlasti še posveten, deloma oprt na tradicijo pesemskega negovanja, nemalokrat tudi v ljudskem duhu. V mnogih tovrstnih skladbah daje ob ohranjanju tradicionalnega oblikovnega okvira s podrobnim oblikovanjem drugih – predvsem ritmičnih in harmonskih elementov – skladbam svež in presenetljivo sodoben značaj. (Do)Končno je zapustila svoj ljubljeni Kras in njena naslednja in bivalna in delovna, pedagoška in umetniška leta, 1934-1940, so bila prav v Ločah.

L. 1934, ko je Ščekova prišla v Loče, ni izdala nobene skladbe. V letih 1934-40, ko je Loče zapustila in se preselila v Ljubljano pa 25 naslovov oz. zbirk: od tega 16 naslovov z vsega 264 skladbami na cerkvenem področju in 9 naslovov s 105 deli na posvetnem področju, skupaj torej 369 opusov; od vsega nekaj čez 650 napisanih in objavljenih del. V teh se je zavestno odrekla kompleksnejšim kompozicijskim rešitvam, ki bi manj veščim izvajalcem in poslušalcem predstavljale nepremagljive ovire. Zato lahko prav v teh delih, zbirkah, izdanih v Ločah: Kralj Matjaž (1935), Pojmo spat (1936), Polžek (1939) in v priredbah ljudskih napevov: V mladih dneh (1937) in Vojaški boben (1939) razbiramo skladateljičin posluh za potrebe manj izobraženega občinstva in njeno zavest o prosvetiteljskem poslanstvu. Na drugi strani pa vzporedno s temi nastajajo tudi izvajalsko in recepcijsko zahtevnejša dela. Mednje lahko uvrstimo predvsem samospeve. Prav v njih je skladateljica dosegla vrhunec svoje ustvarjalnosti. V tej zvrsti oz. obliki in vsebini, ki ji je bila kot šolani pevki brez dvoma zelo blizu, se je lahko izvila omejitvam. Te je sicer predstavljal ozir na izvajalske moči tedanjih vokalnih reproduktivcev: pevk in pevcev. Posebno jo je privlačila imanentno intimna narava zvrsti samospeva. Ta je skladateljici omogočala večjo poglobljenost poetskega izraza kot bolj v utilitarno, koristnostno masovnost naravnana zborovska pesem. To je začela že z odbiranjem in (do)končnimi izbori umetnih pesmi, poezije prav v Ločah.

Med rožami (1955) pa je temu dodala še svojo ekspresivnost z oblikovano jasnostjo in naravno tekočo melodiko. Vse skupaj je Ščekova še dodatno »začinila« z bogato, na nasičenih poznoromantičnih harmonijah temelječo klavirsko spremljavo. Delo je izšlo v tisku »štirih pesmih za glas in klavir« pri stanovskem Društvu slovenskih skladateljev (Savez kompozitora Jugoslavije), katerega (ustanovna) članica leta 1945 je bila tudi B. Šček. Kot relativno nizka edicijska številka (Ed. št. 13) je izšla torej med samim porajanjem tega društva, ki še dandanes združuje glasbene ustvarjalce-skladatelje različnih generacij, (kompozicijskih) šol in slogov. V imenu uredniškega odbora je v tej zbirki podpisan ugledni slovenski glasbenik Marijan Lipovšek. Kljub »uradni in državni« izdaji pa je notografijo prispeval spet »njen« S. Orel. Za vse štiri samospeve so tokrat prispevali besedila-poezijo oz. jo je tako izbrala skladateljica: MELANHOLIJA / MELANHOLIE (Oton Župančič), RDEČA ROŽA / DIE ROTE ROSE (Li-Tai-Po; prevedel Alojz Gradnik), SENTIMENTALNA ROMANCA / SENTIMENTALE ROMANZE (Oton Župančič) in STRUNAM / MEINEN SEITEN (France Prešeren). Zakaj so dodani še nemški prevodi naslovov? Zato, ker so vsi samospevi prevedeni v nemščino v celoti in njihovi dvojni libreti (v slovenščini in nemščini) tudi podpisani v notne zapise solističnega pevskega glasu. Te prevode je opravila Vida Rudolf (mednarodni simpozij Breda Šček /1893-1968), Nova Gorica, 11. 6. 2020 in mednarodna znanstvena monografija Breda Šček. »Glasbena migrantka«, Nova Gorica: Kulturni dom Nova Gorica, 2020; ur. Igor Grdina & Franc Križnar). Iz tega opusa smo tokrat v Slovenskih Konjicah slišali (tri) samospeve, vse razenpredzadnjega (Sentimentalna romanca).

Tako je prav v eni od teh zbirk, nastalih in izdanih v Ločah (1935) Čez Pohorje sinje (1935) skladateljico Bredo Šček najbolj zaznamovalo za Ločanko. V tej izdani zbirki osmih samospevov s klavirjem na besedila domačina, zdravnika in pesnika, Konjičana dr. Iva Ivana Rudolfa (1893-1962) najdemo idealizirane lirične podobe skladateljičine nove domovine, ki se je začela prav v Ločah in potem (med 2. svetovno vojno in po njej) kulminirala v Ljubljani. Ta zbirka je izšla v tisku /Loče, 1935) na vsega 21 str. Zanimivo pri tem vrhuncu Ščekove je tudi to, da se je tekom dogodkov in že pred vojno uveljavljenega socrealizma, ki ga je s socialnim realizmom v slovenski glasbi začel eden od prvih slovenskih modernistov Slavko Osterc. Vanjo, v Osterčevo modernistično »kompozicijsko šolo,« se je neposredno vključila tudi Breda Šček. Če omenimo v tej zvezi samo nekaj njenih zbirk po Ločah v Ljubljani, že njihovi naslovi, naslovi zbirk pričajo o tem: Talci in Bori (obe 1952) s pretresljivim odmevom medvojnih grozot prve in na besedila Srečka Kosovela z resignacijo in nostalgičnim spominom na izginuli, za vedno izgubljeni svet druge in v zbirki Oj Vrba (na poezijo Franceta Prešerna; 1954).

Kot dodatek smo iz slednje slišali prva dva samospeva: Čez Pohorje sinje in Pomladni veterc. Umetnici sta tudi v njih podčrtali vse glasovne zahteve. Te so po eni strani kar naprej alterirane: z zahtevnimi (pevskimi) tonalitetami jih sicer podpira (spremljevalni) klavir, ampak kaj, ko je tudi ta »začinjen« s številnimi ritmičnimi nasprotji solističnemu pevskemu glasu. Kajti v klavirski soigri se pojavljajo številne ritmične posebnosti kot so to npr. duole, triole in celo sekstola. Umetnici (Obrol & Skrbiš) in spremljevalna moderatorka-recitatorka (Obrol) so izpeljale tale samosvoj in programsko zaokrožen »Liederabend« povsem suvereno in sugestivno.