KOLUMNA: Kolumna nekega ekonomista

Zdi se skoraj malo skrivnostno, kako se je ob koncu preteklega leta naenkrat iz ust vse več zahodnih politikov pojavila zahteva, da naj države članice zveze NATO povečajo svoje obrambne proračune iz 2 na 3 odstotke BDP. To ni le ideja nove administracije ZDA, ampak tudi novega generalnega sekretarja NATO, Nizozemca Marka Rutteja. Dvig so javno podprle tudi nekatere evropske vlade, med drugim britanska in poljska. Financial Times je poročal, da so o tem že tekli neformalni pogovori med predstavniki držav članic.

Seveda bi lahko kritiko takšnega trošenja začeli s preizpraševanjem obstoja zveze NATO kot take. Toda privoščimo si tokrat raje miselni eksperiment, v sklopu katerega privzamemo temeljne trditve njenih predstavnikov za resnične in iskrene. Torej, da je zveza NATO le obrambno vojaško zavezništvo. Danes je potrebno ponovno aktiviranje geopolitične konfiguracije zaradi agresivne politike Rusije, ki je med drugim sprožila vojno v Ukrajini. Zato je potrebno vojaške izdatke dvigniti približno na raven, kot je bila običajna v času hladne vojne. Nekateri trdijo, da obstaja grožnja ne le neposredni varnosti članic, ampak tudi svetovnemu redu. Sledeč temu razmišljanju grožnjo predstavlja tudi Kitajska, a glede tega se članice ne strinjajo, pa tudi grožnja Kitajske je vselej predstavljena zelo abstraktno. 

Konsenz pa gotovo obstaja glede tega, da je prva nasprotnica zveze NATO danes ponovno Rusija. Zato za naš eksperiment prevzemimo, da se evropske članice zveze želijo le zavarovati pred grožnjo, ki jo predstavlja Rusija in da morajo to storiti v času, ko so ZDA vse bolj usmerjene v rivalstvo s Kitajsko v Aziji in torej k vojaški moči v Evropi ne morejo prispevati tolikšnega deleža svoje moči, kot so jo med hladno vojno.

Države zveze NATO so se pred desetimi leti formalno zavezale doseganju obrambnih izdatkov v višini 2 % BDP. ZDA to številko znatno presegajo, saj za obrambni  proračun namenijo okoli 3,5 % BDP. Letos so 2 % kolektivno dosegle tudi evropske države, ki to številko bodisi presegajo (Poljska, baltske države) ali pa jo obljubljajo doseči v prihodnjih letih (Španija, Italija, Slovenija).  Države NATO so leta 2024 za vojsko namenile okoli 1.400 milijard evrov, evropske države od tega okoli 370 milijard. 

Te obrabne izdatke je v nedavnem govoru generalni sekretar Rutte primerjal z ruskimi, ki so se v zadnjih dveh letih zaradi vojne v Ukrajini močno povečali z okoli 60 milijard na leto na današnjih 120 milijard (uradna številka ni znana).

Enaka vsota denarja v Rusiji prinese več vojakov in opreme kot v ZDA ali Nemčiji. Hkrati pa ni ves obrambni proračun vseh držav namenjen deklariranim ciljem zavezništva NATO o zaščiti Evrope pred Rusijo. Odločiti se bomo torej morali za nekaj predpostavk glede tega, kakšne številke bomo upoštevali. 

Kot ameriški prispevek varovanju Evrope gotovo ne moremo šteti ameriških baz v vzhodnem Pacifiku, ki so trenutno deležne ogromnih vlaganj. Tam se nahajata skoraj dve tretjini flote mornarice ZDA, hkrati pa vojaške enote tam dobivajo tudi najnovejšo opremo. Velik del vojaških enot je seveda mogoče po potrebi prestaviti v Evropo, ne pa vseh, in njihova uporabna vrednost bo verjetno manjša glede na njihovo ceno. 

Del sredstev, ki jih ZDA namenjajo svojim vojnim kapacitetam pa se tudi ne nahaja v proračunu Pentagona. Vzdrževanje jedrskih konic se namreč financira iz ministrstva za energijo, poleg tega ima ločene proračune del od skupno 17 ameriških obveščevalnih služb. Najvišji tovrstni izdatek so vohunski sateliti, ki so ključen del vojaških zmožnosti zveze NATO. Konzervativno bi kot prispevek nalogam NATO s strani ZDA lahko ocenili na 550 milijard evrov.

Evropske članice na drugi strani imajo svoje obrambne prioritete v glavnem v Evropi. Velika Britanija vzdržuje še vojsko na Falklandskih otokih, Francija pa v Francoski Polineziji. A več je držav, ki so povsem osredotočene na Evropo in specifično na Rusijo. Taka je gotovo Poljska, pa nove članice Finska in Švedska. Okoli 90 % obrambnega proračuna, torej 333 milijard, tako namenijo delovanju pod okvirom NATO.  

Ostaneta še Kanada in Turčija. Obrambni proračun prve znaša okoli 30, turški pa okoli 20 milijard evrov. Če zanju uporabimo enaka merila kot za ZDA, to k proračunu NATO doprinese še 33 milijard evrov.

Rusija pa je po drugi strani močno dvignila svoj poračun zaradi vojne v Ukrajini, ki jo izvaja s poklicnimi vojaki in ne z naborniki. Da bi k služenju pritegnila več posameznikov, je plače dvignila na zahodnoevropsko raven. Celo navaden pešak prejme okoli 50.000 evrov letno. Po koncu spopadov v Ukrajini lahko predvidevamo močno zmanjšanje, do takrat pa tudi ne novih ruskih operacij drugod, kjer doslej še niso. Njena druga največja flota je na Pacifiku, sile ima tudi na daljnem vzhodu in na Kavkazu. Denimo, da se bo obrambni proračun vseeno bistveno zvišal glede na predvojni čas, da Rusija 80 % svojih vojaških sil usmeri proti Evropi ter da je nivo cen v Rusiji toliko nižji, da denar v Rusiji kupi okoli 60 % več kot v Evropi (kar je sicer približno razmerje s Slovenijo, ki je v povprečju EU). Iz tega si drznimo predvideti, da bo ruski obrambni proračun po vojni v Ukrajini znašal nekaj čez 100 milijard evrov, ki bodo po evropski kupni moči primerljive z okoli 150 milijardami evrov.

Po tej grobi in paranoični oceni bi NATO, tudi če obrambnih izdatkov ne dvigne, za vojsko namenila približno šestkrat toliko kot Rusija, evropske članice same pa vsaj dvakrat. Toda ključno je, da smo v našem razmisleku prevzeli tudi, da se NATO želi le braniti. Cilji so torej veliko lažje dosegljivi, saj je obrambno vojskovanje bistveno manj kompleksno in tvegano kot napad na pripravljeno obrambo. Evropa ima torej že danes več kot dovolj sredstev za deklarirane vojaške ambicije. Naslednji razmislek, ki pa ni več ekonomski, ampak tudi političen, pa je: čemu je torej to obrambno trošenje namenjeno?

GAL KRIZMANIČ