KOLUMNA: Hudo je, ko je ženska ujetnica same sebe

Če ste v družbi treh žensk, je po statistiki vsaj ena od njih doživela fizično ali spolno nasilje. Dogaja se za zaprtimi vrati, tudi v na videz najbolj urejenih družinah. Nasilje niso le udarci – nasilje je strah, je izsiljevanje, so ostre besede in tišina v zameno za plačane položnice. Nasilje je tudi tisto, kar se navzven sploh ne vidi, a žensko vsak dan znova lomi od znotraj.

Težko je, ko je ženska ujetnica moškega. Še težje je, ko je ujetnica same sebe in si ne prizna, da je ujeta v odnosu, družini ali službi, ki jo postavlja v vlogo žrtve nasilja. Dokler si tega ne prizna, ne more narediti niti prvega koraka.

Ob mednarodnem dnevu boja proti nasilju nad ženskami je prav, da se spomnimo na Deklaracijo o odpravi nasilja nad ženskami Združenih narodov, ki nasilje opredeljuje kot »vsako dejanje nasilja, ki temelji na spolu in ima za posledico ali je verjetno, da bo imelo za posledico fizično, spolno ali psihično škodo ali trpljenje žensk. Vključene so tudi grožnje s takšnimi dejanji, odvzem ali samovoljna omejitev prostosti, ne glede na to, ali se to dogaja v zasebnem ali javnem prostoru.«

O tem zapisu sem začel razmišljati, ko je v javnost prišel primer nekdanjega slovenskega nogometnega reprezentanta Tima Matavža, ki je bil obsojen zaradi nasilja v družini in zanemarjanja treh mladoletnih otrok.

Na sodišču v Novi Gorici je priznal, da je z ženo ravnal grdo, jo poniževal, ji grozil in grozil njeni družini. Ženi naj bi omejeval stike s sorodniki in prijatelji, priča nasilju naj bi bili tudi otroci. Fizičnemu nasilju je sledilo tudi ekonomsko nasilje – blokada bančne kartice in podobne oblike nadzora.

Zakon v takšnih primerih žrtev ščiti z zagroženo zaporno kaznijo storilca do pet let. Agonija družine športnika pa se je končala s priznanjem krivde in z denarno kaznijo v višini 2.790 evrov. Eden od razlogov, zakaj je kazen tako nizka, je ta, da naj bi se razmere v družini umirile do te mere, da že leto dni znova živijo skupaj.

V teoriji je najpreprosteje v primeru nasilja spakirati kovčke in oditi. V praksi pa se pred očmi žrtve odpre nešteto slojev, preden se sploh lahko začne približevati rešitvi. Kako bodo otroci? Kaj bo s stanovanjem? Kdo bo verjel meni in kdo njemu? In za Slovence verjetno še vedno eno najpomembnejših vprašanj – kaj bodo rekli sosedje?

Kaj bodo rekli tisti sosedje, ki so morda marsikaj slišali, videli modrice in objokane otroke. Pa so pogledali stran. Nasilje tako ostaja skrito v varljivem udobju domačih sten.

Dom še vedno velja za najpogostejše prizorišče dolgotrajnega nasilja. V 95 odstotkih primerov nasilje nad ženskami povzročijo moški, ki jih ženske dobro poznajo. In neodobravanje okolice pri odhodu ali pri sprožanju postopkov proti nasilnežu je za žrtev pogosto še ena dodatna ovira – namesto podpore se znajde pod drobnogledom, kot da se mora opravičevati za svoje preživetje.

Že kot majhne deklice ženske poslušajo pravljice o ljubkih, mirnih, pokornih princeskah, ki jih iz neprijetnih situacij rešuje princ. A realnost je žal prepogosto takšna, da jim največ gorja prizadene ravno princ. Potem pa se proti njim obrne še celotno »kraljestvo« – družina, okolica, sistem.

Ne razumem, kako lahko država, ki ima na čelu žensko in znotraj svojih struktur inštitute in urade, ki že v imenu opozarjajo na pravice žensk, nasilnežu dejanje v praksi opraviči z nekaj manj kot tremi tisočaki. Formalno govorimo o ničelni toleranci do nasilja, a sporočilo, ki ga takšne kazni pošiljajo v družbo, je vse prej kot jasno in odločno.

Kot sem že zapisal: hudo je, ko je ženska ujetnica same sebe in sistema, ki je očitno ne ščiti dovolj. Nasilje ni »zasebna stvar«, je družbeni problem. In vsaka blaga, simbolna kazen, vsak pogled stran, vsako »saj ni tako hudo« to stanje samo podaljšuje.

Bližajo se prazniki, ki statistično prinašajo še več nasilja za zaprtimi vrati. Čas, ko bi morali biti odnosi nežnejši, so v marsikaterem domu še bolj napeti.

Moški, pomislite na to, da vaša moč ni zgolj fizična. Moč je tudi v tem, da se ustavite, prekinete vzorec, poiščete pomoč, preden prestopite mejo.

Ženske, spominjajte svoje otroke, da življenje ni pravljica in da princeska ni odvisna od princa. Učite jih, da ima vsako bitje pravico do spoštovanja, do varnosti in do miru. In da se lahko – z oporo ljudi, ki jim verjamejo, ter institucij, ki bi morale delovati – sama reši iz okov.