Kokainska naslada slovenske tranzicijske politike

Ali je sokoordinator Levice ter državnozborski poslanec Luka Mesec »gotof«? Kot kaže, ga botri iz ozadja zaenkrat še ne bodo vrgli čez ramo – vsaj ne do takrat, ko bo znano, kdo bo v Ljubljani naslednja leta župan.

Trenutne projekcije – vsaj pri Ninamedii – kažejo na veliko verjetnost, da bo Zoran Janković dobil še en mandat, kar bi bil že njegov šesti zaporedni (vmes, leta 2011, je zaradi nastopa Pozitivne Slovenije na državnozborskih volitvah začasno zapustil župansko funkcijo, vendar se je nanjo kmalu spet vrnil, ko je ugotovil, da ne bo mogel postati predsednik vlade). Luka Mesec pa je še vedno na visokem drugem mestu. Seveda lahko o tem, kako realne so ankete, razpravljamo, a če tudi v resnici drži, da je Jankoviću Mesec najbližje za petami, to nekaj pove – ali o Ljubljančanih ali pa o tistih, ki anketo izvajajo.

Mesec po sledeh Kresalove

Osnovnih dejstev o tem, kar je v intervjuju za Info360 povedal razvpiti Dušan Josip Smodej, ne bomo ponavljali. Je pa zgovoren odziv na ta intervju, saj želijo zdaj problematizirati že samo dejstvo, da se Smodeju sploh daje besedo. No, Smodeja so dejansko že vrgli čez ramo in njegova beseda kot beseda prvoobtoženega v zadevi Fotopub seveda ne bi smela veljati – vsaj tako navajajo pristaši Luke Mesca. Češ, komu verjamemo: ali posiljevalcu ali pa politiku »stranke brez afer«. V začetku prejšnjega tedna je Mesec tudi objavil rezultat svojega urinskega testa, ki je pokazal, da je glede uporabe drog povsem »čist«. Le malo pozneje pa je Aleksandar Repić, prav tako županski kandidat v Ljubljani, z videoposnetkom pokazal, kako je mogoče s tovrstnimi testi goljufati. Hitro se je razvila tudi debata o tem, kateri test je zares verodostojen. Marsikdo se namreč izpred kakšnega desetletja in pol spomni primera tedanje notranje ministrice Katarine Kresal. Nekako deset mesecev po tistem, ko je brez hujših političnih posledic preživela tako imenovano garažno afero, so se v javnosti pojavile špekulacije, da je bila zaradi prevelikega odmerka kokaina hospitalizirana v UKC. Zato se je tudi sama dala testirati in tudi njen test je pokazal, da je »čista«.

Poslanska skupina Resni.ca naj bi v kratkem v parlamentarno proceduro ponovno vložila zakon, ki bo uvedel testiranje na droge. SDS je to poskušala v preteklosti, a brez uspeha. Na sliki: predsednik stranke Resni.ca in predsednik DZ RS Zoran Stevanović. (Foto: STA)

Maduro kot navdih?

A vendarle: verodostojen test je tisti, ki je izveden nenapovedano, pod nadzorom in z vzorcem las. Tako se namreč dolgoročneje pokaže, ali je testiranec zares uživalec drog. V urinu sledi drog izginejo dokaj hitro, prej kot v 48 urah, medtem ko v laseh ostanejo tudi do 90 dni ali celo dlje. No, takrat je Katarina Kresal odločno zavrnila testiranje z vzorcem las in pri tem je tudi ostalo. Pozneje je imela druge skrbi, saj so jo v letu 2011 dohitele aferaške zgodbe z najemom zgradbe NPU. Zaradi tega sta ji hrbet obrnila tako Računsko sodišče RS – tedaj na čelu s Kardeljevim vnukom Igorjem Šoltesom, kasnejšim evropskim poslancem in nazadnje državnim sekretarjem v Golobovi vladi – kot tudi Komisija za preprečevanje korupcije, ki jo je takrat vodil njen nekdanji državni sekretar Goran Klemenčič. Za Kresalovo je bil to politični potop; predčasno je odstopila, pravega naslednika pa ni dobila. Njen resor je vse do konca mandata vlade začasno vodil njen strankarski kolega Aleš Zalar, sicer minister za pravosodje, zaradi izstopa stranke Zares iz koalicije pa je nato prišlo do predčasnih volitev. Te so bile očitno dobro načrtovane, saj so v tem času precej kadrov iz LDS in Zaresa že transformirali v Jankovićevo Pozitivno Slovenijo. Njen kadrovski bazen se je v veliki meri nato prelil v SMC, LMŠ in nazadnje v Gibanje Svoboda, ki se mu je pridružila sprva »samostojna« Alenka Bratušek. To je seveda kratek prerez domače politične zgodovine. Mesec je prišel v politiko seveda nekoliko drugače – preko levih nevladnikov ter iniciativ za demokratični socializem. A vendarle je tudi njegov veliki vzornik Nicolás Maduro v času svoje diktature v Venezueli poskrbel za izvoz ogromnih količin kokaina v ZDA. Ilegalno, se razume.

Ljubljana – prestolnica kokaina

Kakor koli že, zgodbe o kokainskih nasladah politikov so sicer potihnile, so se pa pojavili drugi problemi – namreč jalov boj slovenskega pravosodja z mamilarskim kartelom Balkanski bojevnik, o čemer smo v Demokraciji veliko pisali. Predvsem v povezavi z umorom direktorja Kemijskega inštituta Janka Jamnika in kasnejšim krivičnim zaporom Milka Noviča. Ko je bil slednji po dolgotrajni agoniji vendarle izpuščen na prostost, pa so se botri grdo maščevali sodniku, ki ga je oprostil – to je Zvjezdanu Radonjiću. Zato še danes ostaja skrivnost, za kakšne politično-kriminalne igre v ozadju je šlo; znano je le, da so očitno hoteli zrežirati navidezen proces, s katerim bi pod preprogo pometli marsikaj. Vse za ceno tega, da bi se kokain še naprej nemoteno dobavljal nekaterim znanim osebnostim, tudi iz sveta politike. Ne glede na to, da gre za neposredno ogrožanje državne varnosti, če visoke položaje zasede nekdo, ki je kompromitiran z uživanjem drog.

Kokain sicer velja za tipično »elitno« drogo, čeprav je že dolgo dostopen tudi srednjemu razredu. Ne glede na veliko zanimanje javnosti za to, kdo vse je vpet v kokainsko »sesanje« in uporabo drugih omamnih ali poživilnih sredstev, nikoli ni prišlo do zakonskih sprememb, ki bi to lahko preprečile. In to kljub temu da strokovnjaki že leta svarijo, da analize odpadnih vod v Ljubljani slovensko prestolnico tudi v evropskem merilu uvrščajo v sam vrh po porabi prepovedanih drog. Poraba kokaina naj bi predvsem v zadnjem času skokovito narasla; ta razvada je postala vsakdan mnogih menedžerjev, kulturnikov pa tudi javnih uslužbencev in celo zdravnikov.

Ali ustavni sodniki lahko preprečijo testiranje?

A morda prihajajo tudi drugačni časi. Poslanska skupina stranke Resni.ca je maja letos, že kmalu po ustanovni seji državnega zbora, v parlamentarno proceduro vložila predlog zakona o obveznem testiranju funkcionarjev na prepovedane droge. Predlog je predvideval naključno testiranje poslancev, premierja, ministrov in državnih sekretarjev, pri čemer bi bil vključen tudi alkohol. V septembru pa so predlog umaknili, češ da ga dopolnjujejo, saj naj bi testiranje zajelo tudi nekatere druge vrste drog. Prav zaradi primera Luke Mesca pa se bo zakonski predlog verjetno že zelo kmalu vrnil v parlamentarno obravnavo. Podobne zakone o obveznem testiranju funkcionarjev so neuspešno poskušali vložiti že v letih 2011 in 2017 ter nazadnje junija 2022.

Očitno je imel Fotopub z Dušanom Smodejem levji delež pri splošni porabi kokaina v Ljubljani. (Slika: arhiv Nova24TV)

Toda v javnosti so mnogi prepričani, da takšen test ne bi smel biti napovedan in izveden brez nadzora pri odvzemu vzorca. Vendarle pa velja spomniti, da SDS s temi predlogi nikoli ni uspela, saj jih je parlamentarna večina gladko zavrnila – velikokrat tudi s pomočjo načelnih pravnih mnenj, da gre v tem primeru za poseg v zasebnost, kar pomeni kršitev ustave. Češ da splošno nezaupanje javnosti v politike ne more biti dovolj utemeljen razlog za uvajanje takšnega testiranja, pač pa morajo za to obstajati izjemno utemeljeni razlogi – denimo neposredna ogroženost varnosti ali obrambe države. O tem, kakšno tveganje lahko pomenijo kompromitirani funkcionarji, smo že pisali, očitno pa bo o tem potrebna tudi razprava v okviru ustavnega sodstva. Zelo verjetno je, da bo zakonski predlog stranke Resni.ca, če bo sprejet, končal na ustavnem sodišču. Tudi to je verjetno razlog, da se z vložitvijo dopolnjenega predloga ne mudi preveč, saj bo treba vgraditi nekatere varovalke, povezane z ustavo – med drugim glede mandata poslanca, ki v ustavi uživa posebno pravno varstvo. Nesmiselno bi bilo namreč na horuk vlagati zakonske predloge, ki bi zaradi nedodelanosti padli najkasneje na ustavnem sodišču. Kar pa bi pomenilo, da je boj proti drogiranim politikom dejansko Sizifovo delo.

Droge imajo tudi politično barvo

Toda ali imajo droge v politiki tudi svojo politično barvo? Zgodovina obravnav zakonov, ki bi uvedli testiranje na prepovedane substance, kaže na to, da so se tako rekoč vse stranke tranzicijske levice temu izrazito upirale – pa naj gre za LDS, Zares, DeSUS, SD, Levico ali Gibanje Svoboda. Predvsem slednji dve sta skušali po uspešno izvedenem posvetovalnem referendumu doseči legalizacijo konoplje, vendar zakonski predlog nato ni dočakal glasovanja. Odpor stroke je bil namreč izjemno velik, odpiralo pa se je tudi vprašanje, kako je z varnostjo na cestah in delovnem mestu, če se v tem položaju znajde nekdo, ki je »zapohan«.

Politika levičarjev do drog očitno ni zgolj posledica vrednostnega in ideološkega pogleda na svet, pač pa tudi povsem konkretnih interesov. Gre namreč za sestajanje Zorana Jankovića in Roberta Goloba v lokalu, ki je v lasti Dragana Tošića – znanca iz zadeve Balkanski bojevnik, ki je bil sicer obsojen (krivdo je tudi priznal), vendar se sodstvo njegovega premoženja ni dotaknilo. Lokal Le Petit Cafe v središču Ljubljane naj bi bil sicer Jankovićeva priljubljena točka, a kot odgovarjajo iz njegovega tabora, razlog ni lastništvo, temveč bolj »navada«, srečanje decembra 2025 pa naj bi bilo »naključno delovno srečanje«. Češ, vse drugo so le teorije zarote. No, težko je verjeti takšnim izmotavanjem, če pomislimo na obsežno Tošićevo premoženje (v preteklosti je upravljal tudi z lokalom Casablanca) ter dejstvo, da se je klan Balkanski bojevnik ukvarjal s transportom kokaina iz latinskoameriških držav v Evropo. Verjetno se s kokainskimi posli zdaj ukvarjajo drugi, a če vse to, kar smo slišali iz ust Smodeja, zaokrožimo v enotno zgodbo, lahko zaključimo, da imamo opravka s »snežnim kraljestvom« v slovenski prestolnici. To vladajoča mestna politika tiho dovoljuje, verjetno tudi zaradi koristi, ki jih ima od tega, zato kakšne velike razlike med Jankovićem in Mescem na županskem stolčku verjetno niti ne bo.

Gašper Blažič, Demokracija