Koga ščiti solidarnost vlade: teroriste ali slovenske otroke?

Slovenska vlada je sporočila, da bo prek mehanizma EU PEGASE namenila 1.200.000 evrov za delovanje Palestinske uprave, vključno z izplačevanjem plač javnim uslužbencem in upokojencem. Ministrica Tanja Fajon bo dogovor podpisala 20. novembra v Bruslju, vlada pa to predstavlja kot dejanje mednarodne solidarnosti. A ravno ob takšnih odločitvah se resno zastavlja vprašanje, komu je ta solidarnost pravzaprav namenjena in kdo pri njej ostaja spregledan.

Slovenija se namreč še predobro spominja zgodb otrok, za katere smo zadnja leta zbirali denar po ulicah, trgovskih centrih, dobrodelnih maratonih in na spletnih platformah, ker jim ZZZS ni odobril ali financiral zdravljenja v tujini. To niso oddaljeni, anonimni primeri, temveč imena, ki so jih poznale skoraj vse slovenske družine: Urban, Karolina, Miloš, Matic, Kris in mnogi drugi. Otroci, ki se borijo z redkimi genetskimi boleznimi in katerih starši so morali prositi mimoidoče za pomoč, medtem ko je država razlagala, da “ni pravne podlage” in “ni sredstev”.

Ironija je neverjetna. Ko so slovenski otroci potrebovali zdravljenje, za katerega je bil pogosto odločilen vsak trentutek, se je birokratski aparat premikal s hitrostjo ledenika. Danes pa ista država brez težav odpiše več kot milijon evrov za plače uradnikov tuje uprave, nad katero nima nobenega nadzora.

Še huje, del evropskih poročil in opozoril nevladnih organizacij že leta izpostavlja tveganja, da lahko del sredstev prek Palestinske uprave konča pri teroristih. Oblasti sicer to zanikajo, a transparentnega nadzora ni – niti Slovenija ga nima, niti EU, ki sama priznava, da je nadzor nad porabo v določenih segmentih šibak.

EPA/ALAA BADARNEH

Vprašanje se zato postavlja samo od sebe: ali lahko Slovenija z gotovostjo zagotovi, da niti en evro davkoplačevalskega denarja ne bo pristal v sistemih, ki jih ne moremo preveriti? In če ne, zakaj je tako očitno, da ima tujina prednost pred domačimi bolnimi otroki?

Država, ki se sooča z razpadanjem zdravstvenega sistema, dolgimi čakalnimi vrstami in družinami, ki prosijo za pomoč, bi morala svoje prioritete postaviti povsem drugače. Še zlasti zato, ker bi znesek, ki ga zdaj namenja palestinski upravi, lahko rešil več kot eno slovensko življenje ali vsaj družinam omogočil, da ne zbirajo sredstev pred trgovskimi centri in na spletnih platformah.

Zgodbe Urbana, Karoline, Miloša, Matica in Krisa bi morale biti trajen opomin, da Slovenija očitno ni sposobna sistemsko zaščititi najranljivejših. Če ima država denar, naj ga najprej nameniti tistim, katerih življenja so od tega neposredno odvisna. Drugače je vse skupaj le predstava za javnost, v kateri slovenski otroci ostajajo brez pomoči.

Sara Kovač