Kristjanofobija v najvišji politiki: Klakočar Zupančič uperila prst v cerkev, v muslimane si ni upala

V soočenju na N1 pred referendumom o zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja je predsednica DZ Urška Klakočar Zupančič s skrajno ksenofobnimi izjavami napadla Katoliško cerkev, ker ta nasprotuje evtanaziji. Prst je uperila izključno v cerkev, čeprav so izjavo proti zakonu podpisale vse največje verske skupnosti v Sloveniji – tudi muslimanska, pravoslavna, judovska, binkoštna in evangeličanska. V muslimane in druge skupnosti si ni upala uperiti niti besede. Mnogi zato njene nastope ocenjujejo kot kristjanofobne, selektivne in namenjene ustvarjanju napačne slike, da zgolj cerkev nasprotuje evtanaziji, čeprav gre za enotno stališče praktično vseh religij v Sloveniji pa tudi celotne zdravstvene stroke.

Soočenje se je hitro prevesilo v razpravo o tem, kdo sme in kdo ne sme sodelovati v javni etični debati. Urška Klakočar Zupančič je dejala, da cerkev nima kaj določati o življenju in smrti, pri tem pa ignorirala dejstvo, da je prav pluralni javni prostor namenjen temu, da se različni svetovni nazori izražajo in soočajo. Katoliško cerkev je obtožila, da želi nadzorovati družbo in se “od nekdaj vtikati v intimne sfere človekovega življenja”. Ob tem je namignila, da cerkev nasprotuje pravici posameznika do “dostojne smrti”, ter ji pripisala željo po lastni koristi. A pri tem ni izrekla niti stavka o drugih verskih skupnostih, ki delijo povsem enako stališče – kar je dejstvo, ki bi ga kot predsednica DZ morala poznati.

A dejstva so neizpodbitna: izjava proti zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja ni bila izjava ene cerkve ampak več verskih skupnosti. Podpisali so jo: predsednik Slovenske škofovske konference dr. Andrej Saje, škof Evangeličanske cerkve mag. Leon Novak, superintendent Binkoštne cerkve dr. Daniel Grabar, mufti Islamske skupnosti mag. Nevzet Porić, arhierejska namestnika Srbske in Makedonske pravoslavne cerkve, podpredsednik Judovske skupnosti dr. Igor Vojtic.

“Svoboda”, ki vodi v smrt, ni svoboda — to je obup, ki ga družba ni znala razrešiti
Vse te skupnosti so poudarile isto: da ima človeško življenje od spočetja do naravne smrti neodtujljivo vrednost ter da zakon predstavlja nedopusten poseg v temeljno človekovo dostojanstvo. Opozorile so tudi na nevarnost, da bi družba začela razlikovati med “vrednimi” in “manj vrednimi” življenji, ter na tveganje, da bi se bolni in ostareli počutili kot breme. Verski voditelji so ob tem poudarili potrebo po izboljšanju paliativne oskrbe, ne pa po legalizaciji pomoči pri samomoru. Vernike so pozvali, naj na referendumu 23. novembra jasno sporočijo, da se bolnim in ranljivim ne ponuja smrt, temveč pomoč, bližina in spoštovanje do življenja.

S tem pa se odpira vprašanje integritete in nepristranskosti najvišje predstavnice zakonodajne veje oblasti. Če naj bi bila razprava o tako občutljivih temah, kot je pravica do življenja, vodena odgovorno in celovito, potem selektivni napadi na eno samo skupnost ne prispevajo ne k razumevanju ne k spoštljivemu dialogu.

Ravno nasprotno – ustvarjajo vtis, da gre za ideološko obračunavanje in da predsednica DZ uporablja svojo funkcijo za spodbujanje predsodkov proti eni religiji, medtem ko se drugih, enako kritičnih do zakona, sploh ne dotakne.

Zgrešene ideje predsednice DZ
V nadaljevanju je dejala da je “prava ljubezen, ko človeku pustiš, da živi tako, kot želi; ko človeku pustiš, da odloča sam o sebi; ko človeku priznavaš vse temeljne pravice človeškosti in človečnosti. To je prava božja ljubezen. Pravo ljubezen izkažemo takrat, ko pustimo človeka, da se sam odloči. Kajti to nasprotovanje, je pravzaprav sebičnost.” Vendar prava ljubezen o kateri želi Klakočar Zupančič razpravljati nikoli ne vodi človeka v smrt. Ljubezen nikoli ne reče: ‘”Ubij se, ker trpiš”, ampak ponudi podporo in pomoč. Nasprotovanju kulturi smrti ni sebičnost. Sebičnost je, ko družba meni, da je človeško življenje ob starosti ali bolezni nevredno truda in zdravljenje predrago.

Foto: X

Sicer pa ni edina, ki je napadla cerkev, ki se bori za svetost življenja. Tudi Svetlana Makarovič je prst uperila v cerkev. “Ko sem bom jaz odločila umreti, je to samo moja stvar. Moje življenje ni lastnina boga in še manj kakšnega papeža, škofa, zdravnika. Gremo na referendum, ki je sicer izsiljen s strani teh desničarskih skrajnežev in tudi katoliške cerkve.”