Kočevje, kjer se je evolucija civilizacije konča

V Kočevju redarji vzgajajo triletnike, cigani županujejo in vzdržujejo red, zakon pa sedi v kotu in si zapisuje občutke.

Kočevje ni več geografska točka. Je stanje duha. Je prostor, kjer se zakon spotakne ob pločnik, redar kaznuje otroka, boga boječ Kočev dobi udarec, ki ga ne pokrije nobena zavarovalnica, in nepridipravi izvajajo performanse, ki bi jih še Kafka označil za pretirane.
V tem prostoru se ne odvijajo dogodki. Tu se dogaja konec evolucije. Tu se logika ne razvija — tu se umika.

Triletnik, redar in zakon v kotu

Zgodba je preprosta. Triletnik je lulal na napačni strani pločnika. Redar je ukrepal. Zakon je molčal. Folk je pokleknil. In Kočevje je znova dokazalo, da Darwin tu nima več besede.
Nepridipravi so seveda prisotni. Vedno so. A v Kočevju ne kršijo zakonov — oni jih reinterpretirajo. Redarji pa ne vzdržujejo reda — oni ga redefinirajo. In zakon? Zakon sedi v kotu, si zapisuje občutke in upa, da ga nihče ne vpraša za mnenje.

• Ležeči župani, policaji, redarji in cestni exatlon
• Najbolj agresivni redarji v Mariboru – Vsota zaračunanih kazni po občinah
• Kočevski medvedi bi radi bili cigani
• Redarstvo na Hrvaškem: če ne plačaš parkirnine postaneš tarča izsiljevalske organizacije

“Odziv redarja: Jaz sem samo hotel mirno jutro. Ko sem zjutraj stopil na teren, sem si rekel: danes bom naredil nekaj dobrega. Morda opozorim kakšnega otroka, da naj ne hodi po robu pločnika. Morda napišem kazen za preglasno smejanje. Ja, smejanje nas iritira. Morda celo preverim, ali je kak triletnik narobe parkiral tricikel. Ali pa da bi lahko komu izdal napisal globo za igranje klavirja, kar so sanje vsakega klenega redarja.
Ampak potem… potem se je zgodil župan. In požar. In rop. In…
In jaz? Jaz sem stal tam, s pisalom v roki, in si potiho želel, da bi se vsaj triletnik znova pojavil na napačni strani ceste. Tisto vsaj znam rešit. Nepridipravi? Ne vem. Morda imajo svoje razloge. Morda je sistem kriv. Morda sem jaz kriv, ker sem si drznil sanjati o mirnem jutru. Ampak veste kaj? Naslednjič bom kaznoval še balon. Preveč svobodno lebdi.”

“Odziv zakona: Nisem več spoštovan. Samo še citiran. Včasih sem bil temelj. Danes sem opomba. Redarji me uporabljajo kot izgovor. Župani me ignorirajo. Triletniki me ne razumejo. In cigani, nepridipravi, vandali…? Oni me berejo kot horoskop — izberejo tisto, kar jim ustreza.
Jaz sem zakon. Ampak v Kočevju sem samo še kulisa, ki se premika, ko piha veter.
Če me kdo kdaj znova spoštuje, naj mi vsaj napiše SMS. Da vem, da še obstajam.”

Refleksija: Ko se sistem razgradi v parodijo

Ko se redarji borijo z baloni, župani z realnostjo, in zakon sam s sabo, je jasno: evolucija je tu parkirala in odšla peš. Kočevje je postalo laboratorij družbene zmede, kjer se odgovornost meri v decibelih, in pravica v dolžini obrazcev.
Tu se ne išče rešitev. Tu se išče krivca, ki je dovolj tih, da se ga da kaznovati. Triletnik je idealen. Ne protestira. Ne piše pritožb. In če se zjoka, je to le dodaten motiv o njegovi krivdi za pisanje globe. Kršenja reda in miru v Kočevju pač ne tolerirajo.

Zaključek: Volimo otroke mlajše od 7 let

Če je to prihodnost lokalne uprave, potem predlagam, da naslednjič volimo otroke mlajše od sedem let. Vsaj oni vedo, kje je meja med prav in narobe — čeprav jo morda prečkajo z rolko. In če se spotaknejo, ne kličejo redarja. Preprosto vstanejo. Kar je več, kot lahko rečemo za aktualni sistem.
Kočevje ni več mesto. Je opozorilo. Je opomnik, da se evolucija ne zgodi sama od sebe. In da se lahko tudi ustavi, če ji damo dovoljenje.

The post Kočevje, kjer se je evolucija civilizacije konča appeared first on hac.