Ko živali zdravijo ljudi

Terapije z usposobljenimi živalmi v Sloveniji doživljajo pravi razcvet – v domovih za starejše in med otroki s posebnimi potrebami prinašajo vidno izboljšanje počutja, več komunikacije in manj osamljenosti. Raziskave iz Evrope in ZDA potrjujejo: stik z živaljo dokazano znižuje stres, izboljšuje razpoloženje in krepi socialne veščine.

V zadnjem desetletju se je v Sloveniji začela širiti terapija, ki temelji na eni najstarejših vezi – odnosu med človekom in živaljo. Domovi za starejše, centri za otroke s posebnimi potrebami in številne nevladne organizacije poročajo, da se zanimanje za terapije z živalmi povečuje iz leta v leto, medtem ko mednarodne raziskave dokazujejo, da ta oblika pomoči ni več eksotična dopolnitev, temveč učinkovita in merljiva podpora psihičnemu in telesnemu zdravju. V slovenskih ustanovah je še težko govoriti o nacionalni statistiki, a povsod, kjer so programe uvedli, zaznavajo enak vzorec: otroci se hitreje odprejo, starejši pa lažje navezujejo socialne stike.

Strokovnjaki to pojasnjujejo z osnovnimi biološkimi odzivi. Ob stiku z živaljo se v telesu poveča raven oksitocina, hormona povezanega z občutkom varnosti in navezanosti, obenem pa se zniža raven kortizola, glavnega stresnega hormona. Več mednarodnih študij je pokazalo tudi znižanje krvnega tlaka in srčnega utripa ter opazne izboljšave pri depresivnih in anksioznih simptomih, kar ima za starejše – zlasti tiste, ki živijo v institucionalnem varstvu – izjemno velik vpliv. V domovih po Sloveniji pripovedujejo, da obisk terapevtskega psa prebivalce sprosti, poveča motivacijo za pogovor in pogosto ustvari prijetno družabno dinamiko, ki je v institucionalnem okolju sicer težko dosegljiva.

Za otroke s posebnimi potrebami terapije z živalmi predstavljajo most, ki ga v klasičnih terapevtskih pristopih pogosto ni. Otroci, ki težko vzpostavijo stik z odraslim ali vrstniki, se v prisotnosti živali hitreje sprostijo, lažje sledijo navodilom in se bolj motivirano vključujejo v vaje. Žival omogoča varen prostor za komunikacijo brez pritiska, saj ne obsoja, ne ocenjuje in ne zahteva popolnosti. Nekateri otroci, ki sicer skoraj ne govorijo, ob psu ali konju spregovorijo prve besede ali pokažejo izrazito napredovanje na področju motorike, kar terapevti opisujejo kot “preboj, ki ga brez živali ne bi bilo”.

Tudi v tujini je rast uporabe terapij z živalmi izjemna. V ZDA in Kanadi tovrstne programe izvajajo na tisoče licenciranih terapevtskih timov. V študijah, ki so jih spremljali več let, so raziskovalci ugotovili, da redni obiski terapevtskih psov zmanjšujejo občutek osamljenosti pri stanovalcih domov, izboljšujejo njihovo socialno funkcionalnost in celo vplivajo na boljši apetit ter večjo željo po vključevanju v skupinske aktivnosti. Pri osebah z demenco so obiski živali povezani z zmanjšanjem nemira in lažjim vzdrževanjem dnevne rutine. Čeprav dokazi pri demenci še niso popolnoma enotni, jih je dovolj, da številne države terapijo z živalmi uvrščajo med priporočene nefarmakološke oblike podpore.

Slovenija počasi, a vztrajno sledi tem trendom. Organizacije, ki izobražujejo terapevtske pare – vodnika in psa – poročajo o naraščanju zanimanja, število programov v domovih in šolah pa se iz leta v leto povečuje. Vodniki živali morajo opraviti zahtevna usposabljanja, psi pa prestati testiranja, ki preverjajo njihovo stabilnost, mirnost in primernost za delo z ranljivimi skupinami. Le dobro izšolani psi lahko delujejo kot terapevtske živali, saj je varnost pri takšnih obiskih ključna. Ustanove, ki izvajajo terapije, opisujejo, da najboljše rezultate dosežejo programi, ki potekajo redno – tedensko ali dvakrat tedensko – ter vključujejo aktivno sodelovanje uporabnikov, ne le pasivnega božanja.

V domovih za starejše pogosto opisujejo prizore, ki povedo več kot statistike: stanovalka, ki se mesece ni odzivala na pogovor, nežno položi roko na psa in ga začne božati; gospod, ki je zaradi demence pogosto nemiren, se ob stiku z živaljo umiri; skupina stanovalcev, ki se ob obisku živali prvič po dolgem času nasmehne in skupaj obuja spomine na svoje nekdanje hišne ljubljenčke. Podobne izkušnje poročajo centri za otroke: otrok, ki ima težave z navezovanjem stikov, počasi vzpostavi pogled, nato sledi navodilom in na koncu sam povabi psa k igri. To so trenutki, ki ne spremenijo samo dneva – spremenijo potek celotne terapije.

Čeprav je terapija z živalmi pri nas še vedno manj razširjena kot v tujini, postaja vse bolj jasno, da ima velik potencial za dopolnitev klasičnih terapevtskih pristopov. Ob tem ostajajo izzivi: pomanjkanje financiranja, neenotna vpeljava po institucijah, potreba po standardizaciji programov in nujnost dodatnih raziskav na slovenskih tleh. Toda koristi so že zdaj dovolj očitne, da številne ustanove kljub omejitvam vztrajajo in programe širijo.

Dobrobit živali je tesno prepletena z dobrobitjo človeka – še posebej tam, kjer sta osamljenost, bolezen ali razvojne ovire pogoste spremljevalke vsakdana. Morda ravno zato terapija z živalmi ni samo trend, ampak eden najbolj toplih, naravnih in človeku prijaznih pristopov, ki jih poznamo.

Petra Znoj