Ko te pot zavede, a srce drži smer

Zdravo, prijatelji.

Danes je za mano zahteven dan. Spet smo, tako kot že večkrat doslej, startali v gost prah, ki se nikakor ni hotel poleči.

Nekje po 14. kilometru sem se ustavil pri poškodovanem vozniku, mojem prijatelju Ebsterju, in mu pomagal. Žal je zaradi poškodb moral odstopiti, kasneje ga je pobral helikopter. Zaradi tega sem izgubil nekaj časa, predvsem pa me je vrglo iz ritma, čeprav sem ga potem po nekaj kilometrih kar hitro ujel nazaj in ga držal dobrih 80 kilometrov. Očitno je počasi vse skupaj prišlo za mano: začela mi je popuščati koncentracija in začel sem delati napake. Naredil sem eno veliko navigacijsko napako in zgrešil pot. Tako izgubljenega se še nisem počutil v puščavi. Nisem vedel, kam moram iti, nisem vedel, od kod sem prišel. Enostavno sem bil izgubljen. Katastrofalen občutek.

Nekako sem našel pot nazaj, a sem zaradi tega vseeno naredil približno 20 kilometrov več, kar v času pomeni okoli 20 minut izgube.

Dobro je vsaj to, da nisem dobil dodatnih kazenskih pribitkov, saj so bile lokacijske kontrolne točke dobro skrite.

V nadaljevanju sem poskušal nadoknaditi zamujeno, kolikor se je dalo. Zdi se mi, da sem imel v drugem delu etape dober tempo in sem nekako »popravljal škodo«, kolikor sem mogel. V zadnjem delu, zadnjih 30 kilometrov etape, smo s tremi sotekmovalci, med njimi tudi z mojima dvema prijateljema, imeli pravo dirko med seboj. Neprestano smo se prehitevali v prahu, enostavno noro in zabavno. Občutek je bil zelo dober, vrnil mi je nasmeh na obraz in sem kljub navigacijski napaki dan zaključil pozitivno.

Etapa je bila dolga, hitra in res težka. Ogromno je bilo ostrih kamnov, čez katere smo vozili z visokimi hitrostmi. Poškodbe na mojih pnevmatikah so bile po prihodu v cilj očitne, kar priča o tem, da smo z veliko hitrostjo vozili preko ostrih in zahrbtnih kamnov, vendar sem na srečo prišel do cilja brez težav. Številni sotekmovalci pa so imeli veliko težav prav s pnevmatikami.

Kljub neljubemu dogodku z navigacijo je rezultat na koncu še vedno soliden.

Številni tekmovalci so danes odstopili, tudi moj prijatelj Ebster, ki sem mu pomagal pri reševanju. Še vedno niso vsi prišli v cilj, čeprav je v bivouacu že tema, in kot kaže, bo ta etapa ena težjih. Na splošno pa je letošnja dirka Dakar res peklenska.

Jutri je maratonska etapa, kar pomeni, da bomo po koncu dirke pojedli in popili samo tisto, kar bomo imeli s sabo. Po teh dogodkih bo vse skupaj kar velik »rock and roll«. Jutri bo treba imeti oči na pecljih, da se zaradi ostrih kamnov pnevmatike ne poškodujejo. Zelo hitro lahko ostaneš brez materiala, kar pomeni, da bo treba prilagoditi tempo in način vožnje, da bodo motocikli, oprema in predvsem pnevmatike zdržali maratonsko etapo brez servisnih menjav pnevmatik dva težka dneva.

Upam na čim manj navigacijskih napak ter na čim boljšo kondicijo motorja in mene.

Gremo dalje. Pozitiva, druge ni.
Hvala, ker ste z mano. Hvala, ker dirkate z mano.