»Ko smo z Jadranom izgubili v play-offu s Ferraro, smo vsi jokali«

Iz priloge Šport plus v torkovem Primorskem dnevniku.

Stefano Persi je v dolgi košarkarski karieri igral za Jadran, Bor in Polet, a tudi nekdanjo Cicibono. Pri tem klubu, nekakšnem Borovem satelitu, je bil tudi predsednik.

Kdaj ste odigrali svojo zadnjo uradno tekmo?

Tam nekje leta 2007 s Cicibono.

Kako se spominjate svojih začetkov v športu?

Začel sem pri Poletu davnega leta 1975, imel sem sedem let. Trenirali smo na odprtem igrišču Prosvetnega doma na Opčinah.

Kaj štejete za največji uspeh v karieri?

Eklatantnih uspehov ni bilo, govoril bi o zadoščenjih. S Poletom smo napredovali v promocijsko ligo, dve leti sem igral z Jadranom v B-ligi, napredoval sem tudi v D-ligo z Borom. S Cicibono so bila velika zadoščenja na ravni »klape«.

Kaj najbolj obžalujete, ko pomislite na svojo športno pot?

Ha. Mogoče to, da se nisem preizkusil izven slovenskega okolja. A če se takrat nisem tako odločil, je bilo očitno tako prav.

Ste se kdaj po kakšni tekmi zjokali?

Ko smo z Jadranom v play-offu izgubili proti Ferrari. Takrat smo jokali malo vsi.

Kdo je bil vaš najljubši trener?

Vsak mi je nekaj dal, od Lorisa Tavčarja pri minibasketu, do mnogih drugih, s katerimi sem imel tudi lep človeški odnos: Andrej Vremec, Sergio Tavčar, Fabio Sancin, Peter Brumen ...

Kdo od soigralcev pa vam je najbolj ostal v spominu?

Recimo Marko Ban in Tolo, tudi zaradi razgledanosti. Sandi Rauber je bil vez med nami mladimi in starejšimi jadranovci ... Pri Ciciboni pa ne morem mimo »Richa« Battilane - taki se ti zapišejo zaradi prijateljstva.

Se še kdaj srečate s soigralci?

Predvsem s starejšimi, saj imamo ekipo »veteranov«. Srečujem tudi Richa, ker je trener rekreacijske ekipe, pri kateri igra moj starejši sin.

Ste radi trenirali in hodili na priprave?

Ja, čeprav so bili treningi na pripravah zahtevni. A vzdušje je bilo zelo prijetno.

Katero anekdoto iz športnih dni najpogosteje obujate?

Omenil bom Lucia Martinija, še enega nepozabnega trenerja. Po tekmi, ki smo jo proti boljšemu nasprotniku izgubili za las, nam je pomožni trener - mislim, da je bil Stojan Corbatti - čestital, ker smo vseeno dobro igrali. Lucio, znan po slikovitih komentarjih, je rekel, da poraz je poraz in da ga to spominja na tiste, ki rečejo, da je bil pogreb lep.

Še spremljate svoje nekdanje klube?

Moram spremljati Jadran, ker pri njem igra mlajši sin. Trener Matija Jogan pa je bil tudi moj trener pri Ciciboni. Sledim tudi Kontovelu na primer.

Kje živite in s čim se danes ukvarjate?

Živim na Opčinah, zaposlen sem v ZKB, igram košarko z veterani ...

Prehitevate vprašanje, kako skrbite za svoje telo ...

Košarka ni skrb za telo, ker se tri dni pobiram. Drugače grem na sprehode, tečem, a premalo.